Prišel bo dan, ko bo fašizem do konca potolčen in ne takole na pol, čeprav je imel Robert Golob dobre namene. A že zdaj imamo žrtev- prvoborca, ki je v 21. stoletju tudi za nazaj povsem zasenčil do zdaj našega največjega sina, kar jih je nosila samoosvojitev, to je Milana Kučana.
Marcel Štefančič je bil v javni hiši na oblasti celih 33 let in Kučan mu do kolen ne seže. Zato je Štefančič ta čas največji sin slovenskega naroda. Generacije ZZB, 8. marec in drugi nasledniki komunistov ne romajo več v Kumrovec ali na Dedinje, ampak tja, kamor je stopila Marcelova noga. Gre za novo postmoderno religijo, ki ima zdaj svojo cerkev v Mladinskem gledališču, ki je tudi naprednih pogledov v svobodi in meče slovensko zastavo po tleh ter kriči, da jih je treba pobiti.
V resnici je tudi Štefančič del tistih ponarejenih Hlapcev – tudi on si želi drugih časov. Ali kot vse objokane jugofile tolažita Marta Kos in Dominika Švarc Pipan – vse bomo naredili, da se vrnemo v leta pred 1991.
Kako bo to? Kaj bo to? Veliko bo tako, kot nas je 33 let iz javne hiše nagovarjal Marcel Štefančič – ne bo fašizma, ne bo klerofašistov in ne bo nešolanih desničarjev. Vsi bomo mislili enako, po ulicah se bo plesalo namesto demonstriralo, v parlamentu se ne bodo več prepirali in vsi bodo za in ne proti. Zato je Marcel Štefančič pri svojih 62 letih upornik, leninistični tip levičarja, ki je na male ekrane v naše domove pripeljal podobo sicer starega, osivelega dolgolasega pankerja. In je tako že zdavnaj predvideval prihod nekega drugega osivelega dolgolasega pankerja, ki bo odrešenik. In kaže da bo – Robert Golob.
Marcelov Studio City me je vedno priklenil na stol. Že ko se je vrtela začetna špica, sem čakal, kdaj se bo v njej od nekod prikazal vsaj malo J. B. Tito, pa se ni. A v tem Studiu City je bil maršalov duh še kako živo navzoč, ker Tito ni umrl. On je neumrljiv. Kot je neumrljiv tudi Marcel Štefančič. Njega, ko bo zapustil svet levega, ne smejo pokopati ali upepeliti. Marcela je treba nagačiti, kot so nagačili Lenina in Mao Cetunga. Mao je tudi nagačen kot živ, sem ga videl v živo, samo škode pa ne dela več. Nagačenega Marcela je potem treba locirati v Muzej nagačenih revolucionarjev in ga bodo pionirji namesto športnega dne hodili gledat in bodo peli »vijolica bela« in »mi se ti zaklinjamo« in podobno. Iz muzeja pa pionirčki v Mladinsko gledališče, kjer si bodo ogledali najnovejšo ponarejeno verzijo Hlapcev, v kateri bodo na odru zaklali kakšnega desničarja oziroma drugače mislečega, kot so nekoč v teatru Pupilije Ferkeverk med predstavo zaklali sicer nedolžnega petelina in s krvjo škropili gledalstvo.
To je nekako povedal že takrat, ko ni grozil, ampak je samo informiral, da je onih »jebeno malo, pa še spiske imamo«. Res jih je malo, a iz malega, priča zgodovina, zraste veliko. Marsikdo se čudi, da lahko ona manjšina na RTV ogroža dobromislečo demokratično večino. Treba pa je vedeti, da imajo izkušnje iz preteklosti – Mao je imel najprej 12 ustanovnih članov, pa poglejte, koliko milijonov je potem pobil. Na Čebinah jih je bilo 11, pa so vladali 70 let in se vračajo. Zato je treba javno hišo očistiti one manjšine. Jože Možina ima s Pričevalci preveč gledalcev, čeprav je ob uri strahov. Igor Pirkovič dela zahrbtne pogovorne oddaje, polne hinavske uravnoteženosti različno mislečih. Da o njegovih pesmicah v rimah ne govorim. Jadranko Rebernik smo nekoč že razlastninili položaja in se je vrnila. To ni zdravo. Mi hočemo vse.
Marcel Štefančič je svoj vrtiček pred kamerami obdeloval z onimi »osamosvojitev ni naša intimna opcija«, revolucija je pri njem gostovala neposredno potem, ko je razgrajala po cestah in ulicah; udbovska deca so bila intelektualni presežek Marcelovih oddaj. Zato je res, če pade Marcel, pade RTV, če pade RTV, pade Milan Kučan, če pade Kučan, pade Udba, ko ta pade, je anarhija in Janez Janša in potem bi bil res konec.
A Marcel nam je dal tudi Roberta Goloba in ni še konec. Ta šele pride.
Vinko Vasle
