Dovolite, da se vam ob začetku svojega sicer zares izrednega sodelovanja z medijem, ki med mojimi šefi velja za skrajno fašističnega, rasističnega in nasploh sprevrženega, na kratko predstavim.
Svoje ime sem prikril, ker šefi ne vedo za to mojo vragolijo, in ko bodo tole brali, bodo ugibali, kdo je ta Judež, ki jih je grdo izdal. Lahko pa vam prišepnem, drage bralke in bralci, da sem z našo drago Službo državne varnosti začel aktivneje sodelovati v Orwellovem letu 1984. Prav na dan, ko je Jure Franko osvojil olimpijsko odličje v Sarajevu in sem ta zvezdni trenutek opazoval v nekem temačnem ljubljanskem bifeju v družbi treh sotrpinov, je do mene prišel neki možicelj, ki sem ga seveda poznal, ampak tega nisem smel pokazati. V žep mi je stisnil kuverto, ki sem jo lahko odprl šele kasneje. V njej je bila moja službena izkaznica, dokaz o mojem rednem delovnem razmerju – do tedaj sem svoje delo opravljal le honorarno, tako da sem se potikal od šanka do šanka in vlekel na ušesa. Ker sem pokazal, da sem sposoben še za kaj več, me je superior pooblastil za posebne akcije na terenu. Dobil sem kodno ime Špricarjev Pepi, verjetno zato, ker sem v svojih šolskih dneh kakšno uro kar preskočil in moral nato delati večerno poklicno šolo, pa še to sem komaj izdelal. Tovariši iz javne varnosti so seveda zelo dobro vedeli za moje grehe in mi prijazno ponudili izhod: da delam zanje, sicer bom v življenju bolj lačen kot sit. In sem sprejel. Leta 1978 sem opravil prve delovne naloge in sem si predstavljal, da sem partizan najmlajše generacije, saj se uspešno bojujem proti sodobnim narodnim izdajalcem.
Ko je leta 1991 prišel na SDV tisti nebodigatreba Miha Brejc in prečesal celotno službo, češ da je zastarela in še vedno vpeta v narodnoosvobodilni boj, je bilo z mojo kariero tajnega agenta skoraj konec. Skupaj s kolegi sem organiziral splošno stavko, niti iz ozadja pa je vlekel neki kvadratoglavi starec s pištolo, ki so ga klicali Matija in je bil res prekaljen star m(M)aček. Pomagalo pa ni – po sedmih letih aktivne kariere agenta za posebne naloge sem spet ostal brez zaposlitve. Vendar me je stara tovarišija potolažila, češ, nič ne skrbi, zrihtali ti bomo rezervno službo. Začasno so me dali k milici, da sem stražil njihova skrivna skladišča z orožjem, dokler se ni jugoarmada umaknila iz Slovenije. Potem pa sem dobil novo poklicno priložnost – postal sem del tehničnega osebja na RTV Slovenija. To pomeni, da se vsak dan tam poštempljam, za pet minut obiščem svojo zakotno pisarno, ki še vedno močno zaudarja po tobaku, nato pa za dve uri na čikpavzo v bližnji Bangladeš in seveda na kavo, pivo in šnops. Denarja mi nikoli ne zmanjka, to že lahko povem. Zato večkrat kakšnega potencialno koristnega sogovorca tudi častim, da se mu še bolj razveže jezik.
Nedavno pa so mi šefi iz podzemlja zaupali novo nalogo. Zanjo sem se dogovoril pred mesecem dni. Pred dvema tednoma sem kot tehnični referent na RTV naročil helikopter, s katerim naj bi na Kredarico odpeljal nekaj opreme in tehničnega kadra za postavitev oddajnika. Helikopter je moral to skupino odložiti ob točno določenem času, ki so ga določili moji šefi; ti so že prej dobili obvestilo, da bo kmalu po našem obisku na Triglav priromal predsednik vlade. Tako mi je sporočil moj superior, ko mi je pred mesecem dni predstavil nalogo. V resnici sem na helikopter, katerega polet smo plačali davkoplačevalci, naložil novodobne partizane, ki se sicer vsak petek rekreirajo pred parlamentom s kolesi. No, vsaj ena skupinica je bila, preoblečeni so bili seveda v delavce za telekomunikacije. Med njimi je bila tudi moja ljubljenka Tea. Poznam jo že dolgo, ker je hči mojega znanca, policijskega funkcionarja. Zelo jo cenim, ker je jezikava, pogumna in zna tudi iti preko vseh meja. Nisem pa vedel, kako bo akcija potekala. Sem se pa pritajil nekam v temo, opazoval in poslušal. Tea je res dobro oblajala premierja in še notranjega ministra, ki še vedno ni odstopil. Po končani akciji sem ji čestital in seveda poskrbel, da je njo in njene pomočnike helikopter spet odpeljal v dolino. Seveda sem svojim sodelavcem z RTV takoj sporočil, da se s helikopterjem fijakata seveda Janša in Hojs, na naše stroške, se razume. Laž je zalegla in še isti dan zakrožila med ljudmi.
Je pa res, da je bil za Teo honorar bolj skromen. Ni ji uspelo postati partizanska oporečnica. Res je, da ji je »vrhovni fašist« nekaj navrgel v zvezi s psihiatrijo, ampak varnostniki so jo pustili pri miru. Pa je bila pripravljena tudi umreti za domovino. Ni ji ratalo. Meni pa tudi ne.
Skesani udbovec