Tožilstvo je ena fina organizacija – tam si kriv, če si nedolžen, in tudi nedolžen, če si kriv. Saj na sodiščih je podobno, le da tam delajo malo bolj sofisticirano, in če tožilstvo ne zna zadostno obtožiti, mu pomaga sodišče. Kot v primeru Patrie, ko je šef vrhovnega sodišča Branko Masleša Janezu Janši malo pogledal v glavo, da je našel zločin. Remek delo sodne veje oblasti še ni bilo primerno svetovno priznano. Tu namreč ne gre za klasično možgansko operacijo, ampak za brain storming.
Pred dnevi je na nekatere naslove prišla odločitev okrožne državne tožilke mag. Ksenije Bukovac, ki je zavrgla kazensko ovadbo proti šefu protikorupcijske komisije Robertu Šumiju, ki naj bi zlorabil svoj položaj ali storil katerokoli drugo kaznivo dejanje. Sum kaznivega dejanja je bil spisal z uporabo 7.500 besed, ovadba pa ovržena z manj kot 80 besedami. Tožilstvo je tu očitno uporabilo – ne sistem vrana vrani, njihov bog ne daj − ampak sistem manj je več. Ovadba je namreč imela uvod, jedro in zaključek, zavržba ovadbe pa zaključek.
Generalni državni tožilec Drago Šketa je namreč že pred časom dejal, da nad tožilstvom ni drugega kot modro nebo, še posebej ker je tožilstvo del pravosodnega sistema. Ko so ga napadle menda pravne avtoritete, da je tožilstvo del izvršilne oblasti, se je zavil v molk in vztraja pri svojem. Če generalni tožilec vztraja pri svojem, je to normal. Ni pa nujno.
Robert Šumi zagotovo ni storil nič narobe, če je svojemu pajdašu Tomažu Veselu, šefu računskega sodišča, omogočil, da je lahko v miru igral denarne tekme na Fifi v višini milijon evrov. Za naš sistem je namreč povsem normalno, da vrhovni finančni razsodnik s popoldansko obrtjo služi takšne denarje in pri tem nima nikakršnega dovoljenja. Kam pa pridemo, če bi naši levi fantje in dekleta morali za vsak pasji drekec koga vprašati, ali lahko ali ne. Tega niso navajeni, ker je to tudi dediščina ponosnih prednikov. Ti so počenjali, kar jih je bila volja v imenu ljudstva in zase. Ob tem ne gre pozabiti, da je Robert Šumi globoko pošteno bitje, še posebej ko je povedal, da Vesel nekega papirja nima, lahko ga pa tudi ima, čeprav ga na protikorupcijski komisiji nimajo, lahko bi ga pa imeli, pa ga ne najdejo.
Pred leti me je neko zmešano bitje obtožilo, da sem ga ogoljufal za 18 evrov. Tožilstvo je neke novembrske noči k meni poslalo dva kriminalista v civilu, da bi me malo zastrašila, pa sem ju nagnal. Se zdaj opravičujem. Potem sta me policist in policistka eno uro zasliševala, predal sem dokaze in policistka je rekla: midva morava po tožilski direktivi. Ker še danes nisem dobil niti enega stavka, ali sem kriv ali nedolžen, veljam za krivega. Ker tožilstvo svojih »naključnih« žrtev ne obvešča. Mislim, da je ravnalo prav. Osemnajst evrov ni samo kriminal, ampak je že osemnajstkratnik kriminala, ker je Šumi povedal, da je že en evro korupcija. Mimogrede, formalno sem kriv tudi korupcije, ker še iz časov Draga Kosa nisem obveščen o tem, ali sem se kot direktor radia korumpiral ali ne. Mislim, da je to tudi prav, ker je v skladu z nekdanjo režimsko tradicijo, da smo ob srečanju z miličnikom vsi sklonili glave, ker je Tito nekoč rekel, da so posamezniki krivi – na duhu ali pa na telesu. Prav je, da narod ne misli, da je nedolžen, ker je potem bolj pazljiv, kaj dela in koga voli.
Zato v tej smeri ni kaznivo kričati »Smrt Janši«, ni kaznivo, če je nekje v predalih zakopana ovadba proti soprogi tožilca Hinka Jenulla, in ni kaznivo, če je tožilka Barbara Žgajnar pozabila pravočasno vložiti obtožnico proti onemu, ki nekaj ima. Ker v tej deželi so krivi nedolžni in obratno. Zadeva Trenta je tudi pravna posebnost, saj nasprotuje vsem ugotovitvam slavnega ekonomista Samuelsona o topovih in maslu, ki je nekaj nakladal o ponudbi in povpraševanju. Tožilstvo kot veja oblasti »modro nebo« ima namreč suvereno pravico, da ekonomistične zakonitosti razlaga, kakor pač hoče. Samuelson bi se obesil, če bi bil še živ, naša pravna država pa kar životari naprej.
Kaj nam je pa hudega razen Janše.
Vinko Vasle