Priznam, že dolgo se nisem javil. Razlog? Veliko dela. Saj veste, pravi udbovec mora biti ves čas na preži. In priznati moram, da sem postal pravi parkelj. Pa ne takšen, kot jih ima okoli sebe sveti Miklavž.
Namreč, tisti pravi parkeljni (ja, sem pač moral po gorenjsko povedat) so takšni, da se radi potuhnejo. Zgledajo čisto običajni ljudje, ampak znajo biti pa pravi spletkarji, znajo na prefinjen način ščuvati ljudi drugega proti drugemu. In kaj mislite, da zadnje mesece počnem? Dražim anticepilce, zlasti tiste katoliško usmerjene, da bi bili čim bolj proti vladi. In priznati moram, da mi dobro uspeva. Tako da me spet čaka nagradni dopust. Ne vem, kaj bo tokrat – moja draga bi šla nakupovat v Istanbul, pardon, Carigrad, jaz bi šel poležavat v Moravske Toplice, potem pa smučat nekam v Avstrijo, Italijo ali celo Švico.
V vlogi prikritega peklenščka sem se preizkusil že v devetdesetih letih. Kot uslužbenec RTV-ja sem namreč odšel na misijo v Stično, na srečanje mladih. In sem seveda vedel, da bo med njimi tudi nekaj ljubiteljev opojne kapljice. Celo točno sem vedel, na kateri lokaciji se ponavadi zbirajo. S seboj sem potegnil kamermana in mu rekel, naj na moj znak začne snemat. No, jaz sem jo ucvrl naravnost v to družbo, kjer sta bila vsaj dva mladca, ki sta bila že nekoliko okajena. In sem prvemu prišepnil, da mu drugi kaže osle (beri: se norčuje iz njega). In seveda je sledil »aufbiks«, v katerega se je vključilo še več udeležencev. In sem seveda dal znak kamermanu. Zvečer istega dne je lahko vsa slovenska javnost izvedela, kaj se je dogajalo ob robu srečanja mladih. In seveda zgražanje, češ poglejte jih, na srečanjih socialistične mladine nikoli ni bilo takega razvrata. Na račun te akcije sem dobil nagrado – teden dni v Termah Čatež. Ljubko.
Seveda pa me kasneje niso več pošiljali na takšne akcije, ker bi me lahko prepoznali. Zdaj raje opravljam individualne vaje z mladimi. Tudi tistega legendarnega mladega možiclja z bradico in klobučkom, ki se predstavlja kot »Božji ščit« ali nekaj podobnega, sem poskušal tako navaditi, da se proti sedanji vladi postavlja kot dokaj razjarjen kozliček, ki nastavi roge in krene v napad. Saj veste, to je tisti, ki je hotel biti še enkrat birman po tradicionalnem obredu in je dočakal ta trenutek (in to spet v Stični).
Ker pa se bliža Miklavžev dan, bomo parkeljni v teh dneh še bolj aktivni. Dva dni pred tem ima naš varovanec Zoran Stevanović svoj shod. Menda bo cel zdravstveni sistem spravil na kolena. Ko gre za oblast, ni ovir za nas. Tako nas je Veliki gobar naučil. Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug…
Špricerjev Pepi
