Prvo oktobrsko soboto so pohodniki za življenje organizirali prijavljeni shod po Ljubljani. Udeležilo se ga je nekaj sto ljudi, ker da naša ustava zagotavlja pravico do življenja. Toda proti njim se je usmerila neprijavljena skupina podpornikov splava, ki trdijo, da slovenska ustava dovoljuje splavitev še nerojenega otroka.
Da ni prišlo do fizičnega stika med obema skupinama, gre zahvala policiji, ki se je postavila vmes in preprečila morebitno nasilniško obračunavanje med obema skupinama. No, za našo neomarksistično levico je bilo to spet čezmerno nasilje naše policije. Jasno, da je bil za to kriv notranji minister Aleš Hojs in tudi vsa Janševa vlada.
Toda ker sta se obe skupini sklicevali na slovensko ustavo, bi pravzaprav moralo ustavno sodišče končno ugotoviti, kdo ima prav: ali tisti, ki so za življenje, ali tisti, ki so za splav. A to je hudo zapleteno vprašanje in naši ustavni sodniki lahko o tem mozgajo še nadaljnjih nekaj let, razen če ne bodo dobili ukaza iz globoke države, da je pravica do splava pomembnejša od pravice do življenja.
No, mene, ki nisem pravnik, pa zanima, zakaj se nekateri naši državljani zavzemajo za splav. Navsezadnje so bili vsi rojeni, ker njihovi starši, predvsem matere, niso bili za splav. Ker če bi splavile, oni ne bi bili danes živi. Razen če s temi protesti za splav negodujejo nad svojimi starši, ker so jih rodili. A vseeno ne verjamem, da bi radi zdaj to napako svojih staršev popravili in storili samomor. Kljub njihovi načelnosti za tak primer še nisem slišal.
A zdi se mi, da častilci splava na ta način zagovarjajo tudi medvojne in povojne poboje naših vrlih komunistov, ki so pobijali domobrance (tiste torej, ki so branili svoj dom) zato, ker njihove matere niso naredile splava in tako preprečile rojstvo nekaj tisoč antikomunistov. Morda pa bi ti častilci splava radi spet ustanovili kakšno udbo, ki bi vse, ki so se nepravilno rodili, ki so za rojstva, družino in dom, pridno pobili, tako kot so to počeli v povojnih letih.
A da ne boste mislili, da sem proti splavom. Nasprotno, podpiram jih in zagovarjam, kajti pred kakšnimi štiridesetimi leti so me Štajerci iz nekega mesta ob Savinji povabili, naj pridem na splav. In ko sem se v Celju vkrcal na njihov splav (dolg je bil okrog dvanajst metrov, širok pa kakih pet), sem se potem dva dni z njimi vozil do Zagreba, oni pa so smrekove hlode, iz katerih je bil splav zgrajen, po Savi peljali naprej do hrvaškega naročnika. Skratka, nikdar še nisem imel tako lepega turističnega potovanja kot takrat. Zato se prav čudim zagovornikom splava, da se namesto za medicinske splave ne zavzemajo za turistične splave, ki so povsem izumrli.
Bogo Sajovic
