So majhne, dokaj hitre, velikokrat so tudi prava nadloga. Sploh če jih najdete v hiši ali stanovanju. Ali pa, če so tiste vrste, da rade pikajo in grizejo. Ponavadi so to tiste ta rdeče. Nekdaj smo jih imenovali »ruske«, potem »srbske«, danes so to »murgelske« mravlje.
Kljub vsemu pa imajo pozitiven prizvok. Če se za koga reče, da je priden kot mravljica, je to zagotovo še večji kompliment, kot če bi mu rekel, da je priden kot čebela. Zakaj? Vsaka mravlja lahko nosi tovor, ki je težji od njene mase. To je zagotovo fenomen, saj niti slon ne bi premogel bremena, ki bi preseglo njegovo lastno težo. Zato sloni zaenkrat še ne letijo po zraku, mravlje pa lahko – nekatere od njih imajo krila. Ja, tudi takšne obstajajo. Če so (po Svetlani Makarovič) netopirji mišji angeli (in s tem je krilati prijatelj Kazimir rešil uganko o svoji identiteti, ker ni bil ne tič ne miš), potem nekaj podobnega obstaja tudi med mravljami.
Torej, da ne bo pomote: mravlje so čudežne živalce. Prinašajo ogromno tovora. Počasi, a zanesljivo. Tako tudi k nam prinašajo informacije. Od tod naše ime Mravljišče. Pa prijetno branje. Mimogrede pa dodajamo povsem prijateljsko opozorilo: za resničnost informacij, ki nam jih prinašajo mravlje, ne odgovarjamo. Uporabimo samo to, kar dobimo. Če bo kdo torej vsebino našega spletnega portala vzel preveč resno, naj posledice pripiše sebi. Saj veste, pri bralni kulturi ne moremo sprejeti odgovornosti namesto bralcev. Za marsikoga je lahko vsak dan Valentinovo, za druge pa je vsak dan prvi april. Takšno je življenje. So ist das (Jure) Leben.
Rado Volaj, stalni zunanji sodelavec
