Foto: STA / Domen Anderle

Predsedniku države, ustavnim sodnikom, varuhu človekovih pravic, našim medijem. Pošiljam vam poročilo o tem, kaj se je dogajalo med nedavnim nasiljem policije nad ljudstvom, to je tudi nad menoj. Najprej naj poudarim, da sem bil izpostavljen curkom ledeno mrzle vode, zato lahko pričakujem pljučnico, ali pa vsaj hud prehlad. Tem potom sem na ustavno sodišče naslovil pobudo, da mora biti voda v vodnem topu minimalno 22 stopinj in obvestili so me, da bo moja upravičena vloga absolutno obravnavana prednostno.

Kar zadeva poskus, da bi nas diktator zaplinil, mu to ni uspelo, res pa je, da gre – kot piše veliki novinar in urednik Ali Žerdin – za zločinsko ravnanje v obdobju respiratornih bolezni. Po pljučnici bom zaradi tega deležen še dalj časa trajajočega siljenja na kašelj, pekočih bolečin v grlu in podobnih nevarnosti za življenje. Ob tem ocenjujem, da je to huje, kot pa, če bi zares obstajal virus covid. Marjan Šarec je tudi zahteval preiskavo namigov, da so nas s solzivcem cepili. Dobro obveščena Lidija Divjak Mirnik pa opozarja, da je verjetno zaradi polivanja z ledeno vodo že večje število mrtvih, če pa niso, pa še bodo.

V zvezi z Levico moram reči, da sem hvaležen, da imamo tako revolucionarno stranko, pri čemer naj posebej pozdravim Natašo Sukić, ki je izpostavila svoje telo in dušo in ustrezen sadizem ne samo na protidemonstracijah za življenje in za splav, ampak je bila tudi v samem jedru miroljubnih protestov, da nam je lahko avtentično poročala o tem, kaj se dogaja. Nikoli si ne bi v sanjah predstavljal, da bo diktator iz Madžarske uvozil nasilne policiste, ki so – poudarjam – pretepali Slovenke in Slovence, kar je bilo tako grozljivo, da so se tudi tujerodni protestniki nad tem zelo zgražali – v glavnem v srbskem jeziku in z njihovimi nacionalnimi izrazi.

“Diktatura” nad Čordićem
Hudo me je prizadelo tudi ravnanje diktature  z oboževanim raperjem Zlatanom Ćordićem, ki je že med grozljivo aretacijo zaradi krikov bil ob polovico glasu, v priporu pa je – kot poroča Tina Heferle, strinja pa se tudi Matjaž Nemec – izgubil še drugo polovico glasu. Za Ćordića je glas delovno orodje, kot so na primer zame, kot poklicnega protestnika kamenje, granitne kocke, steklenice in drugo orodje za obrambo pred diktaturo. Od česa bo človek zdaj živel, kdo bo hranil njegovo številno deco in po tradiciji tri žene? Kako bo lahko kričal “svoboda” in kako nas bo vodil in usmerjal brez glasu? Zato sem o tem zločinu obvestil mednarodno združenje raperjev, kopijo pa sem poslal tudi na našo akademijo za glasbo. Tudi ne razumem, kako to, da se niso oglasili cvetovi slovenskega petja in popevkarstva – očitno je diktator tudi njim vzel pravico do glasu in petja. Tudi SAZAS molči. Samo Manica Janežič Ambrožič ga brani. In velika hvala sodnici Marjutki Paškulin, hišni sodnici levice, da ga je spustila na prostost.

Ponosen sem tudi na del akademske elite, recimo na Jerneja Pikala, ki je obsodila cestno diktaturo policije. In se ne ve, koliko je bilo mrtvih, zagotovo so pa bili, a Sukićeva še zbira  podatke in je  preko tviterja naslovila apel, da naj ji tisti, ki so v protestih umrli, to sporočijo. Ko bo imela čas, bo tudi preko softwera za obdelavo audio datotek Audacity vzpostavila zvezo z vsemi preminulimi v teh policijsko nasilnih protestih, ki bodo tako lahko žive priče, ko se bo sodilo diktatorju in njegovim hlapcem.

Grozljivo je tudi to, da se je moral vodja Resni.ca Zoran Stevanović sam predati policiji, ker drugače bi ga poiskali oni. Nesprejemljivo je, da je moral zbežati z zadnjega protesta. Mi, ljudstvo, smo bili ob tem zbegani, zato nismo vedeli ne kod ne kam in smo šli v različne smeri.

Vinko Vasle

Prejšnji članekLegendarni Armani odkrito spregovoril o modnem stilu Alenke Bratušek – poglejte, kaj ji je priporočil!
Naslednji članekKolesarski protestniki enotno: Trg republike naj postane Bavconov trg!