Slovensko novinarstvo je v tem času v tranziciji – iz komunizma v komunizem. Gre za napredek sporočilne vrednosti agitpropa, ki se ga osebno spomin iz časov Komunista. Razlika je v tem, da Komunist ni lagal, ampak je pisal samo leninistično-marksistične neumnosti. Danes to ne zadostuje, ker ljudje niso več neumni, ampak so zaslepljeni. Zato se je temu prilagodilo tudi novinarstvo.
Tipičen primer je Tarča na javni televiziji, kjer si uredništvo oddaje ob pomoči zunanjih strokovnjakov golob na strehi, drek na cesti izmisli dejstva, potem pa jih retrogradno dokazuje običajno s prefinjenim izborom sogovorcev, kjer eni vedo, kaj morajo govoriti, eni pa nimajo časa, ker se Eriki Žnidaršič zelo mudi. Erika se je zelo naredila. Zadnjico ima manjšo. Iz nekih zabavnih oddaj je prešla v resno novinarstvo Milana Kučana in danes celo znamenitega Goebbelsa ameriške rumene scene Jerryja Springerja daleč presega. On je pustil, da so se njegovi liki sami potolkli med seboj, in užival, Erika pa tolče po likih, ki niso njeni.
Potem imamo seveda eminentnega novinarja Blaža Zgago, ki je znan po vsej Evropi – ne po svojem novinarstvu, ampak po svoji žrtvi. Je v zgodovini slovenskega novinarstva eden najbolj preganjanih, življenjsko ogroženih in popljuvanih novinarjev, čigar sposobnost je tudi v tem, da približno tri tekste o sovraštvu do Janeza Janše kopipejst prepošilja po Evropi, in ker se tistim tam niti sanja ne, kaj je resnica, mu verjamejo. Ni namreč delo novinarjev, da kaj preverjajo, ker to zahteva velik napor.
Iz Blaža Zgage se desničarji, fašisti in domobranci samo norčujejo, kar je eden najhujših napadov na histerično novinarstvo Slovenije.
Brez dvoma bi bil akademski greh, če bi prezrli vlogo dr. Marka Milosavljevića, ki na FDV predava agiprop novinarstvo. Milosavljević je akademski dopisnik levice za Balkan, kjer pripoveduje, kako je v diktatorstvu Janeza Janše lahko še huje kot na primer v njegovi rodni Srbiji, čeprav si je to težko zamisliti. Kot velik teoretik novinarstva, ki v življenju ni napisal enega samega novinarskega teksta, je neprestan gost javne hiše. Po tipu agitpropa tja tudi sodi in to ni nobeno presenečenje. Levica ga rada pošlje po opravkih v Bruselj, kjer slepim poslancem razlaga, kaj se našim novinarjem dogaja. Pri tem uporablja akademske laži, ki so dovoljene, ker niso nikjer prepovedane, slovenska univerza pa ne glede na svoj etični kodeks nima časa, da bi se s tem ukvarjala. Seveda je pred časom na balkanoidni N1 komentiral zadnje nasilne proteste v Ljubljani in ni prezrl akademske laži, da so protesti bili mirni, samo Janševi podtaknjenci so delali nered. O Milosavljeviću se ne sme kaj grdega reči, ker je akademik in ima menda akademsko imuniteto. V metodiko medijev je zadnjič prinesel tudi berufsverbot, ker je enega od povabljenih v TV Odmeve dr. Petra Gregorčiča razglasil za nekompetentnega komentatorja, ker je strojnik in je brez referenc. Bravo, doktor in akademik!
Zlatan Ćordić ni naredil pretirane kariere s svojim repanjem, zato je poiskal zasilno pot in se pridružil revolucionarjem, ki rušijo fašistični režim brez fašistov. Ćordić je avtor tako imenovanega huliganskega pouličnega TV novinarstva, ne prenese drugače mislečih TV ekip, krade kamere in zelo rad uporablja grožnje v svojem revolucionarnem poslanstvu. Na prvih protestih je bil še golobrad, zdaj je pa, po bradi sodeč, že bliže salafistom.
Oborožene žurnalistične sile pa predstavlja Erik Valenčič, kajti tip novinarstva »kar ni res, je resnica« je pač treba včasih braniti tudi z orožjem. Je častni član Hamasa, v Sloveniji pa nastajajočih elitnih odredov Levice in Tanje Fajon. Njegovo delo z novinarstvom seveda nima nobene zveze, kar pa je na javni RTV SLO itak temeljni princip, zato je tam lahko udobno zaposlen.
Kot še kakšnih 1500 podobno odvečnih sil.
