Nedavno sem ob obujanju spominov spet nekoliko zataval v obdobje pred tridesetimi leti. Neke zgodnje jeseni leta 1991, ko je Slovenija ubirala prve korake osamosvojitve – no ja, kljub vročemu poletju smo po volji brionske deklaracije osamosvojitev za tri mesece zabrisali v zmrzovalnik – sem se znova pojavil v svojem najljubšem lokalu nekje v bližini RTV.
Tam sem naletel na svojega starega kolega, ki je žulil svoj stolček v slogu stare dobre Benčeve skladbe »Vsak dan ob istem šanku«. In seveda, najprej debata o tem, kako lepo smo pregnali jugose in srbjance (namerno pišem z malo začetnico) na jug. In seveda, naši teritorialci in policisti so junaki, se razume. Zdelo pa se mi je, da že takrat mojemu pivskemu bratu nekaj ni šlo v račun, namreč, da se je Heinekenova rdeča zvezda tokrat znašla na sovražni strani. Tu nekaj smrdi, mi je dopovedoval. No, ampak Slovenijo so nam pa le osvobodili, sem mu rekel in se naredil frajerja.
In ko sva že govorila o osvobajanju, me je na lepem presenetil z vprašanjem: »Ej, stari, a si danes že osvobodil Nelsona Mandelo?« Debelo sem ga pogledal, kaj je pa to za en udbovski štos, ki ga niti jaz ne poznam. Da mu ni po naključju na snemanju Moped Showa Tone Fornezzi – Tof kaj izblebetal? Začel sem se praskati po glavi in se spraševati, kaj ima v mislih. In ko mi je s pogledom namignil proti WC, mi je kapnilo. Sem mu rekel: »O ti rasistek, ti pacek nemarni! Kje si se pa tega naučil?« – »Pri razbojniku Cefizlju,« mi je odgovoril. In sem se spomnil, da smo imeli na RTV res tipa, ki je rad posedal po lokalih, pa tu in tam iz montirnice ali studia tudi kaj izmaknil. In seveda so tudi naši vodilni to dobro vedeli, ampak so pač tolerirali, ker je bil dobričina in ker je izmikal samo družbeno lastnino. In so ga začeli klicati »Hop Cefizelj«. Še na vratih svoje delovne sobe, kjer se je sicer le redko pojavil, si je dal namestiti velik plakat s karikaturo slavnega Cefizlja iz »Butalcev«. Da, tudi dolg jezik je imel, sploh ko je v roku pol ure zlil vase dva litra piva.
In seveda, naš »Hop Cefizelj« je bil jeseni 1989 ves srečen, ko je izvedel, da bo šel z ekipo RTV v Beograd na vrh gibanja neuvrščenih, ki ga je takrat vodil predsednik naše skupne države Janez Drnovšek, ki ga naš Cefizelj od takrat naprej imenuje kar Tito, čeprav ni podoben pokojnemu maršalu. Kakorkoli že, v Beograd takrat od naših nihče ni rad rinil, saj je bilo to vroče kačje gnezdo in so te lahko kaj hitro nabunkali, če so ugotovili, da si Slovenec. Cefizelj s tem ni imel težav, ker je bil sin upokojenega črnogorskega nižjega oficirja JLA in je vse južnjaške štose zelo dobro obvladal. In ko se je vrnil s tega vrhunskega dogodka, je pripovedoval, kako so mu kolegi s sarajevske RTV povedali nekaj novih vicev, s katerimi je znal tudi dobro užaliti idejo ne samo bratstva in enotnosti, ampak tudi neuvrščenosti. No, tistih o Arabcih mu niso pravili, je bilo pa zato precej umazanih na račun črncev. Denimo, kako je Mujo prišel na avtobus, se usedel in potem gromozansko prdnil. In ko se je ozrl nazaj, je zagledal nekega zgroženega Afričana in se mu brž opravičil, češ da se mu še nikoli ni zgodilo, da bi mu iz riti bruhal ogenj …
No, potem so se vsi rasistični štosi začeli širiti po Kolodvorski in še v vseh bližnjih bifejih. Ampak takrat se nihče od nevladnikov ni kaj dosti sekiral. Tu in tam je kateri od varuhov politične korektnosti malo zavil z očmi, če je ravno čakal na nastop v kateri od oddaj na radiu in televiziji ter se naposlušal razliočnih lumpenproletarskih zgodbic, ki so preganjale kruti vsakdanjik. Takrat so se iztekali dnevi, ko smo plačevali še v jugoslovanskih dinarjih, ko smo preklinjali inflacijo in si prisegali, da bomo za našo samostojnost jedli tudi travo. K sreči nam je žaltava »cefizeljvščina« vsaj malo pomagala, da smo se sprostili in se nasmejali. Morda tudi zato, ker je Cefizelj vmes tudi kaj obrnil na glavo in nam celo dopovedoval, da bratski armadi ni uspelo osvoboditi Slovenije. Ampak takrat ga nismo resno jemali. Danes, ko je med upokojenci, ga že bolje razumemo. Kajti če je Popov osvobajal Gornjo Radgono, si lahko tudi STA privošči pisanje o tem, da je Rusija osvobodila Donbas. Hik!
Špricerjev Pepi
