foto: STA

Nekje v prvi polovici junija me je sredi noči predramil telefonski klic. Znanka, doma z območja Kamnika je vsa razburjena klicala na moj stacionarni telefon: »Pepi, ne boš verjel. Ves Kamnik pleše!«

Sam sem bil zaradi izdatne doze špricerjev večer prej še nekoliko mačkast in najprej nisem dojel, kaj se dogaja. »Zdaj, sredi noči plešejo? In to sredi delovnega tedna?« sem zagodrnjal. »Pa kaj ima to z mano?« –  »O ja, ima,« ni odnehala znanka, ki jo imam pod kodnim imenom Pivska Micka, »organizator je stranka, ki se je pred nekaj urami ukinila.« Popraskal sem se po glavi in se spraševal, ali sem prejšnji dan kaj zamudil. Saj sem gledal poročila, a kaj ko me je nato stari udbovski kolega odpeljal v bližnji bife in potešil mojo pregovorno žejo po špricerjih in informacijah. Odložil sem telefon. Hotel sem že vzeti ključe avtomobila, pa sem se spomnil, da sem še vedno nekam »moker pod streho« in da je bolje, če si naročim taksi. Saj vem, taksi je ponoči dražji, ampak moj stari prijatelj Fikret me je v Kamnik odpeljal zastonj in me odložil v bližini starega mestnega jedra.

Tam pa se je prava veselica šele začela. Prvega veseljaka, ki sem ga srečal – in bil je videti že nekoliko omotičen, saj so se mu noge nevarno zapletale –, sem vprašal, kaj se vendar dogaja. »Kaj ne veš?« je s svojim pijanskim, že skoraj Serpentinškovim naglasom odgovoril. »Svobodni smo. Juhej, hik, svobodni!« Čakaj malo, poba, saj nismo v maju 1945, ko nas je naš mesijanski osvoboditelj Titej nagovoril z balkona ljubljanske univerze, sem si mislil. In sem ga, kot sem to že navajen iz poklicne deformacije, zasliševal dalje. In je vse priznal: »Lista našega župana je ukinjena. Od danes naprej smo, hik, del Gibanja Svoboda.«

No, duš nazaj, zdaj pa imam – očitno sem nekaj ur prej sedel na ušesih in nisem pričakoval, da bo nekdanja mesijanska stranka z »lisastim konjem« na čelu izpustila dušo, še preden je dočakala skok v prazen bazen. Mladega veseljaka sem pustil pri miru in mu zaželel srečno pot domov, čeprav nisem bil čisto prepričan, ali se ga je nacedil iz veselja ali od žalosti. Verjetno vsakega malo. Na eni strani bodo pogrešali slavni rekord, pravzaprav preboj (pa ne na Menini), ki ga je naredila neka lokalna lista, ko je iz Kamnika zavladala kar vsej Sloveniji. Po drugi strani pa so veseli, ker se je njihova družina sedaj močno razširila in ker je tudi zdravstveni tehnik Jani znova postal član vladajoče stranke, kar pomeni, da se mu ne bo treba vrniti v prvotno službo, kjer je potrpežljivo prenašal kahle. Tako kot smo nekdaj govorili, da je Slovencev zelo veliko, skupaj z Rusi menda kar 200 milijonov.

Kakorkoli že, sredi Kamnika sem lahko tisto noč videl prav divji ples. Pravzaprav je bila to mešanica različnih plesov. Da, naš Robi »Holob« je imel prav, ko je rekel, da ljudje plešejo in da je Slovenija pravzaprav en sam disko, kjer je on glavni didžej, tisti, ki je moral priti, potem ko je ljubljanski gradonačelnik Zoran dahnil slavni stavek v jeziku iz domačih Saraorcev »Neka sidže didžej, nje.« Seveda sem moral napeti oči, če bom kje zagledal novega obrambnega ministra Marjana in njegovega adjutanta Damirja. Ni ju bilo. Verjetno še vedno iščeta odvrženo Marjanovo puško, ker Marjan ni čisto prepričan, v katerem koruznem polju je pristala.

Zaman sem se naprezal, da bi našel kakšen znan obraz med vsemi temi nočnimi žurerji. V glavnem polno nekih lumpenproletarcev, verjetno so bili še ti uvoženi iz kakšne Metelkove ali Roga – vsaj videti so bili tako. Kljub vsesplošni zadetosti so zmogli plesati kombinacijo kazačoka in srbskega kola, tako da je bil improvizirani šank na glavnem trgu skoraj prazen. Moj edini sogovorec tam je bil ne več rosno mlad, pa tudi že precej okajen možakar z dokaj ponošenim suknjičem Slovenske vojske in s partizansko kapo na glavi. In posebej narisano črko Z na rokavu. Mogoče je s tem hotel povedati, da je zombi, kajti vsi tisti navdušeni plesalci so res delovali, kot da bi prišli s slavne freske v cerkvi v Hrastovljah. Iz sekunde v sekundo so se iz navadnih ljudi vedno bolj spreminjali v okostnjake. Od groze so mi šli lasje pokonci …

In sem se zbudil. Moraste sanje, ampak resničnost ni daleč od njih …

Špricerjev Pepi

Prejšnji članekTuji mediji o »rdeči blondinki« Urški Klakočar Zupančič: »Nova zvezda je rojena – dobili smo novo princeso Diano«
Naslednji članek(GLOSA) Nova SZDL in figov list