foto: Polona Avanzo

Morda ste me v zadnjem času kaj pogrešali, ampak jaz, Špricerjev Pepi, sem enostavno potreboval vsaj nekaj dni dopusta, da sem po vsem tem burnem dogajanju malo prišel k sebi. Res je, da sem sicer star režimski preverjeni kader, ampak vendarle prisegam na pregovor, da je bolje vrabec v roki kot g(G)olob na (vladni) strehi.

In sem zato ves čas precej razdvojen. Srce mi namreč kot staremu proletarcu veleva, da sem na strani tistih, katerim sem tako rekoč »avantgarda«. Vsaj uradno, če že ne dejansko. Razum pa veleva, da služim državi, torej vladi. Saj so jo ti isti ljudje vendar izvolili. In vse, kar dela, je torej požegnano od ljudstva. Za zdaj pač tako velja, vse dokler ne bo množica protestnikov na tretjem shodu upokojencev odkorakala nedaleč stran od parlamenta in podrla slavni spomenik Borisa Kidriča (brez štruce kruha pod pazduho), saj veste, tistim, pred katerim se je še ne tako dolgo nazaj klanjala »čistilka FaTa« (ali po domače Fajonova Tanja). Boris K. je bil namreč znan kot izjemen čistilec, zlasti leta 1945. In tudi Trg revolucije, kjer si je iniciativa Glas upokojencev pripravila govornico kar pred samim spomenikom, je dejansko duhovna povezava z Borisom, tem slavnim (faliranim) kemikom, za katerim je ostal le še kakšen kemični svinčnik.

Sicer pa je tako: manj ko so ljudje lačni, bolj so mlačni. In obratno. Lačen si ful drugačen, takrat nimaš kaj izgubit, postaneš odporen na že tradicionalne parole, kot je denimo tista »Če kruha nimajo, naj potico jedo«. Nekajkrat sem to že zdavnaj obrabljeno parolo že uporabil, ko sem hodil provocirat na shode, pa me je potem neka izobražena gospa podučila, da slavna Marija Antonieta ni imela v mislih potice, ampak prepečenec. Torej če ni svežega kruha, jejte starega. Morda takega, kakršnega so včasih vozili v vrtce in šole: dva dni stare neke vrste izsušene »delavske« štruce. Bog ne daj, da bi dali otrokom jesti kakšen pravi kruh, so ga raje metali psom. Pa še ti jedo drobtinice, ki priletijo z gospodarjeve mize. Zame kot uslužbenca državne varnosti je bilo sicer preskrbljeno, ampak problem je nastal, ker naši otroci javno niso smeli pokazati, da so privilegirani in zavarovani pred »enakostjo v revščini«. Zato so morali vzeti vsaj košček tistega starega socialističnega kruha, da niso pohujšali ostalih. Za bratstvo in enotnost je bilo vredno potrpeti, zato smo brez težav tudi Bosance (no ja, takrat smo tistim ta pravim rekli Muslimani, torej z veliko začetnico, danes so to Bošnjaki) futrali s svinjskim mesom. Ker so morali računati na to, da živimo v sekularno državi, kjer je prascev dovolj za vse in ni govora, da bi se kdo odpovedal zaužitju dobrin, ki jih daje kralj živali – in s tem ne mislim leva, kajti dokler slednjega ne poskusim, je zame pujs kralj živali.

Dandanes smo ljudje nekoliko bolj izbirčni. No, ne vsi. Nekateri se morajo znajti, uporabijo samo tisto, kar imajo doma na zalogi. In zato verjamem, da če imajo doma puške, ne streljajo več samo glinene golobe, ampak tudi tiste prave (pa vem, da bodo borci za zaščito živali ter za vrednote NOB protestirali, prvi zaradi nasilja nad živalmi, drugi pa zato, ker imajo nelojalno konkurenco, češ streljamo in mečemo v jame lahko samo mi). Na spletu lahko najdete marsikateri zanimiv recept. Enolončnica iz goloba denimo. Berem, da je za to potreben divji golob grivar, karkoli že to pomeni. Sem šel gledat fotografijo, pa nič kaj ne spominja niti na resničnega kralja živali (tokrat leva), saj nima nobene grive. Pa na našega vrhovnega (Gen-I-alnega) »grivarja« tudi ne. Za tistega dvomim, da je užiten. Nasploh sem mnenja, da se v naši državi ne splača biti ljudožerec (ker smo jih že tako ali tako dovolj uvozili, ampak smo menda ravno včeraj požrli zadnjega), vsaj ne, če imamo v mislih našo elito. Še dobro se spomnim, kako sem si iz časov Odbora 2014 zapisoval najbolj bogokletne parole. Denimo tisto: »Za resnico – Kučana v mesnico! Za svobodo – Mačkove mladiče v vodo!« Pa je nekdo zinil, češ ne vpijte tega, lahko bo kdo resno vzel in se krepko zastrupil.

Torej, drage bralke in bralci, očitno bo kar držala napoved predsednika vlade, da bo veganstvo postalo naša edina opcija. Razen za tiste, ki so bolj enaki od drugih.

Špricerjev Pepi