Nekaj vam moram priznati. Pa saj to verjetno že tako ali tako veste. Namreč, v otroških letih sem rad molil k angelu varuhu. Celo takrat, ko sem bil že pionirček in smo imeli zapovedano Titovo religijo in smo korakali s Titom naprej.
No, Brazilci pa so na nedavnem nogometnem prvenstvu šli s Titejem nazaj in to že prav kmalu. Ja, tako pač je. Ker je bil pač to »en drug Tito« in ne tisti pravi. No, kar se tiče angelov varuhov, je moja zlata babica pojasnila, da je to zastonj varnostna služba. Tako kot bi rekel znani italijanski dramatik Dario Fo: vse zastonj, vse zastonj. Kasneje sem na to pozabil, ker sem postal vzoren otrok socializma in sprejel vabilo, da postanem član varnostne službe ne samo ene osebe, ampak kar cele države. Seveda ne miličnik ali vojak JLA, ampak varnostnik brez uniforme. In general brez kape. In seveda nas je država obilno plačevala, ker varovanje pač ni zastonj. Sploh če varujemo državo pred notranjimi sovražniki, ki so nevarnejši od zunanjih. Ker je z njimi pač tako kot paraziti: zunanjega hitro najdeš, notranjega pa… O nasvetih svoje zlate babice pa niti nisem razmišljal, pač pa sem se nanjo in na njeno vero spomnil šele takrat, ko se je leta 1990 na svojo spomnil tudi naš mali »veliki šefe« Milan Kučan. Če so ga že spraševali, ali je kaj veren. No, in se je spomnil na svoje verne prednike, redovnice pa so mu tako rekoč jedle iz roke. In nikoli ni bil obtožen kakšne duhovne in/ali psihične zlorabe. Kajti malega človeka bi bilo nespodobno obtožiti česa takšnega, pa četudi bi bilo res. In nespodobno bi ga bilo obtožiti, da je enkrat nekoga v vinjenem stanju povozil, tudi če bi bilo res.
Hopla, hopla, kaj pa če je vse res? No, osebni varnostniki vedno vse vedo iz prve roke. Menda tudi to, da se je Milan še v nekoliko mlajših letih vračal precej okajen iz Bohinja, ampak ubogi revež takrat še ni imel osebnega šoferja. Kaj so v Bohinju proslavljali, še danes ne vem. Je pa nato Milan poročal, da se mu je neki samomorilski napadalec v Kranju vrgel pod kolesa. Bojda ni bil musliman, ker takrat muslimani takšnega načina še niso prakticirali. Lahko bi torej razglasili, da je slovenskega politika avantgarde delavskega razreda napadel krščanski samomorilski napadalec. Kamikaza, bi rekli Japonci. Ampak so informacijo rajši prikrili pred novinarji, ker je bila zadeva preveč tvegana. Pa tudi itak nihče ne bi mogel ničesar opaziti, ker je naš Milan pač »ljudski človek«, ne vozi luksuznih avtomobilov, na sedežu potrebuje podlogo (pa kljub temu komaj vidi čez volan), včasih pa se mu tudi zgodi, da se ponesreči usede na sopotnikov sedež, tudi če se hoče z avtomobilom odpeljati. Eni pravijo, da zato, ker je vajen, da ima svojega šoferja, pa ga takrat pač ni imel, drugi pa pravijo, da je navajen, tako kot Britanci, »voziti po levi«, a kaj, ko je volan v tem primeru na desni strani…
A zdaj razumete našega dragega (ups, res je drag, ja, skoraj kot ura Rolex) premierja Robija Goloba, zakaj hoče imeti prav posebno gardo za svoje varovanje? Najprej zato, ker ne pozna angelov varuhov in nebeške vojske, to je prvo. Kot drugo, običajni možje v modrem niso najbolj zanesljivi, ker če bi bili, potem se ne bi širile zlobne govorice o tem, kako so Katarino Kresal v času, ko je še delovala v politiki, pripeljali na urgenco, ker je »nekaj vdihavala«. Torej, naš Robi potrebuje zanesljive osebne varnostnike. No, enega posebnega že ima, ki mu zdaj svetuje, bojda ga kličejo »Mili Vanili« in je nekdaj skrbel za varnost dr. Janeza Drnovška. In takšnih se še jaz, stari zapiti udbovec, kar nekoliko bojim. Namreč, moji upokojeni kolegi pravijo, da je eden takšnih profesionalcev s področja osebne varnosti tehnično poskrbel za likvidacijo dobrotnika iz Negove, za kuliso pa si postavil pijanega lovca, ki je dejanje priznal in nato prejel nagrado. Tudi zato pravim, da se s takšnimi stvarmi ni za hecat. Saj veste, paradržava, paravojska, parapolicija… vse to nam para državo na dvoje. In proizvaja nove in nove Jacke Razparače in podobne zveri.
Toda važno je, da se Robi počuti varno. In da nihče ne fotografira njegovih otrok, tudi če jih ponosno razkazuje. In tudi če malo pomeša med seboj dejstva in evropskemu parlamentu zrecitira pesmico, v kateri je voz vpregel pred konja. A prihaja čas, ko bo pel tisto znano Wolfovo »Kje si, angel varuh moj…«
Špricerjev Pepi