Pred kakimi 40 leti, ko sem bil še mlad vajenec, me je inštruktor za državno varnost večkrat spomnil na to, naj v vsaki ustanovi, kjer se bom nahajal, najprej preverim ogrevalne naprave. Zlasti radiatorje – in še to posebej tiste, ki so se nahajali izven bivalnih prostorov in ponavadi sploh niso bili namenjeni za ogrevanje, ampak bolj za okras. Na primer v garaži.
Meni se je takšno navodilo zdelo smešno in ga niti nisem razumel. Ko sem inštruktorja povprašal za razlog po takšnem preverjanju, mi je samo namignil, naj ne sprašujem ničesar več. No, šele nekaj let kasneje, sredi osemdesetih let, ko smo v tedanji naši širši domovini imeli resne težave z dobavo energentov in smo bencin kupovali na bone, mi je sodelavec iz mojega sektorja razložil to skrivnost z radiatorji. Povedal mi je, da se je po uradni različici za radiator obesil sam Andrija Hebrang in to že leto dni po informbiroju v enem od beograjskih zaporov. Tako so pač oblastniki zapisali v poročilo o smrti in temu je treba verjeti, čeprav v prostoru, kjer je bil zaprt ta stari hrvaški komunist, ki se je menda močno zameril Titovi tovarišiji, sploh ni bilo nobenega radiatorja. Takrat namreč še niso poznali peči na centralno ogrevanje, pa tudi če bi jo, za ogrevanje sovražnikov ljudstva v zimskem času pač ni bilo finančnih sredstev in pika. Srečni so morali biti že, da so bili na suhem in so za svoj dnevni obrok dobili tisto žaganje, čemur so pazniki rekli »kruh«.
Nič čudnega, da me je ob zadnji radiatorski aferi iz prostorov kar malo stisnilo. Spomnil sem se namreč časov, ko sem kot mlad praktikant ob svojih stalnih vožnjah s svojim »hroščem« čez središče Ljubljane skoraj vedno hodil »tankat« na legendarno Petrolovo »pumpo« (s svojo znamenito »gobo«) na Tivolski 44. In če je drugod goriva zmanjkalo, ga je bilo tam vedno dovolj. In tudi v notranjosti, kamor sem hodil plačevat, je bilo vedno toplo. Radiatorji so greli, da se je kar kadilo. In sedaj se jih znova omenja, tudi v povezavi z mlado tovarišijo, ki nam sedaj vlada. Tovariša Luko sekirajo, tako kot so sekirali že njegovega soimenjaka (s pravim imenom Franc Leskošek), ki je menda zelo rad zahajal na Pokljuko in od tam vedno prihajal dobro »ogret«, tako da so mu Avseniki celo posvetili eno od svojih skladb. Ampak če je stari tovariš Luka prišel dobro nabrlizgan z gorenjskim šnopsem, tudi v njegovi funkcionarski pisarni niso potrebovali ogrevanja. In so tako lahko varčevali z energijo.
Ja, ni kaj – črpalke sedaj na Tivolski 44 ni več, zdaj se tam izvaja alternativna kultura, ki jo zastopajo vsi ponosni (in manj ponosni) nasledniki ZKS. Alternativna kultura pa ima, kot sem se v življenju naučil, zelo širok spekter. Vsebuje namreč tudi posebne programe, ki jih je v prakso uvedel Jože – pa ne Brozov, ampak Friclov. Saj veste, tisti, ki ima rad kleti. Tako je pač: nekateri ljubijo kleti, drugi pa garaže. Pred dobrimi dvanajstimi leti mi je moj znanec, s katerim sva orala ledino v mladinski zvezi, ponujal zastonj hišnega ljubljenčka, to je dobro ohranjenega (in menda garažiranega) bulmastifa. Ponudbe nisem sprejel, ker nisem ravno ljubitelj psov, garaže pa tudi nisem imel. In sem si pred dnevi rekel, hvala Bogu (čeprav pri nas, pravovernih naslednikih avantgarde delavskega razreda ne obstaja drug bog, razen Tita), da nisem tak priSmodej, da bi mu nasedel.
Še dobro, da imamo kljub vsemu razumnega predsednika vlade, ki želi, da v tej zimi nihče ne bi ostal na mrzlem. In obljublja tople radiatorje za vse. Kdor se ob njih ne bo mogel ogreti, lahko dobi kakšno ogrevalno tabletko, kar velja zlasti za nočni čas, ko temperature še bolj padejo. Zlasti mrzle so jasne noči, ko sveti Mesec. Zato šele sedaj začenjam razumeti, zakaj se zadnje čase skoraj nič več ne govori o globalnem segrevanju. Zato sta tudi moji najljubši sufražetki Nika K. in Urška K. Z. medtem že razglasili, da varčevanje pri uporabi klimatskih naprav ni več potrebno. Če boste na steno v svoji sobi obesili Meseca, tako kot nekdaj »Joža« (tistega iz Kumrovca), vam bo prijetno hladno…
Špricerjev Pepi