Ljubljansko višje sodišče je 24. marca odločilo, da mora novinar Bojan Požar za en mesec v pripor, ker se sredi marca ni udeležil naroka. Ta mu je bil sporočen v zvezi s tožbo, ki jo je vložila oseba, ki naj bi jo bil Požar v nekem svojem novinarskem prispevku užalil. Ampak sodišče je to tožbo zavrnilo, omenjena oseba pa se je na to sodno oprostitev pritožila.
Ta zadeva sploh ne bi bila pomembna (zato jo omenjam brez imen), kajti Požarju se na to dodatno razpravo sploh ni bilo treba odzvati. Ampak zdi se, kot da bi bilo treba za en mesec Požarja utišati. Požar namreč na Planetu TV vsako nedeljo vodi oddajo »Ura moči«, v kateri s sogovorci komentira domče politične dogodke. Oddaja je odlična, tako kot je bil odličen Faktor, dokler je Požar v njem sodeloval. Zakaj je Požar nehal sodelovati z Aljušem Partinačem na Faktorju, ne vem. A po mojem mnenju je Faktor zdaj manj dober.
A to ni tako pomembno. Preseneča dejstvo, da je višje sodišče odredilo, da en mesec pred volitvami Požar v svoji »Uri moči« ne bo mogel komentirati.
No, na srečo pa je vrhovno sodišče že naslednji dan zavrnilo priporni nalog, tako da so moji sumi, da je višje sodišče delovalo po želji neke globoke skupine, nepomembni. Je pa res, da sta sodišči (višje in vrhovno) odločili nemudoma, kar dokazuje, da naša sodišča znajo delati v razumnem roku. Sicer bi preklic Požarjevega pripora trajal lahko nekaj mesecev ali celo let, kot je običajno v našem sodstvu.
Zdi pa se mi, da je bil ta Požarjev poripor pravazaprav sodna predigra, kako spet za kakšen mesec zapreti Janšo, ki tudi ne sprejema pošte (to mu očitajo globoki politični tekmeci), kar pomeni, da po vseh levosučnih demokratičnih standardih spet ne bi bil izvoljen. Če te moje domnve držijo, potem na globokem levem polu trepetajo, ker Janši kaže ne zmago.
A vrnimo se k Požarju. Čudim se, da Požarja niso obdolžili, da v sedanjem sušnem času, ko je prepovedan tudi najmanjši ogenj, Bojan grozi s Požarom, saj vsak svoj nedeljski nastop konča z besedami: »Kjer je Bojan, je Požar.« A Požarja se ne bojijo gasilci, pač pa naša globoka množica od sodnikov do politikov in njihovih stricev iz ozadja. Tako bomo na srečo »Uro moči« gledali še naprej vsako nedeljo, čeprav si želim, da bi bila več kot le enkrat na teden.
Bogo Sajovic
