V začetku tedna smo praznovali Miklavžev dan. Upam, da vam je Miklavž kaj prinesel. Meni ni nič, a sem kar zadovoljen, ker bi me lahko za Miklavžem obiskal kakšen vesel davčni inšpektor in me kaznoval, ker za darilo nisem plačal davka. Mogoče me sploh ne bi obiskal, ker je zdaj najbrž tudi Miklavž digitaliziran.
A vrnimo se k starodavnemu svetemu Miklavžu, kakršnega se spomnim še jaz. To je bil obdarovalni dan za otroke. No, Miklavža so spremljali še parkeljni, ker takrat še ni bilo kakšnih ameriških čarovnic.
Tedanje obdarovanje je bilo bolj podeželsko obarvano, a ko smo se Slovenci pomeščanili, nas je začel obilneje obdarovati Božiček. Na ta način smo torej sprejeli zahodnjaški način, ki temelji na trgovini oziroma trgovanju. Tega so nas rešili naši vrli komunisti, ki so namesto zoprno krščanskega Božička iz bratske Sovjetske zveze uvozili dedka Mraza. Dedek Mraz s trgovino ni imel nič skupnega, saj so komunisti trgovino globoko zaničevali. In tako v naših trgovinah takoj po vojni nisi dobil nič, razen če si bil v partijskem vrhu, ki je imel na voljo posebne trgovine. Pa tudi pozneje, ko se je pri nas komunizem že dobro zasidral, smo morali po nakupih v Avstrijo ali Italijo. In to nam naša sedanja levica spet obeta, če bo oziroma ko bo prišla na oblast.
A vendar nam je dedek Mraz nekaj podaril. To pa je sneg, nad katerim smo Slovenci tako navdušeni, da si komunizma spet želimo. Kar poslušajte televizijska poročila. Po deset minut nam poročajo o kitajski pandemiji, deset minut o grdi Janševi vladi, deset minut pa o tem, kako lepo je zasneženo naše visokogorje.
Sicer pa smo svež sneg dobili že takoj po tako imenovani osvoboditvi. Takrat je z Zahoda prihajala hrana v prahu, tako imenovana Trumanova jajca in angleško mleko v prahu. Stalin pa nam je pošiljal vodo v prahu, sneg torej. Tako smo imeli vsega dovolj, čeprav se spomnim, da so ljudje ob Titovem govoru v Ljubljani najprej skandirali Tito-Stalin, potem pa začeli skandirati tudi Truman-Churchill, tisti, ki tega niso dobro slišali, pa so kričali: »Kruha, Churchill!« No, a tudi to se je kmalu uredilo, saj smo z Zahoda kmalu dobili toliko koruze, da smo jedli le koruzni kruh. Iz Sovjetske zveze pa smo dobili le »Povest o belem kruhu«. In zato se je lepega dne nekdo ojunačil in na Tromostovju napisal: »ŽIVEL TITO, KRALJ KORUZE«.
Ne vem, ali so tega sovražnega pisuna kdaj prijeli, a če ga niso, ga Udba, ki je še živa, še vedno išče. Tako kot v neskončnost delujejo naša sodišča, ki so, kot kaže, podaljšek naše vrle Udbe.
Kar pa zadeva koruzo, takrat še nismo imeli pravega Šarca, da bi vrgel puško v koruzo. Žal!
Bogo Sajovic
