Se še spomnite, ko sem pisal o tisti Micki, ki je delala izpit iz javne uprave in so jo v tistih zlatih časih socializma prepričevali, da je tudi ona država? No, ta naša zlata soseda iz mojih mladih let je imela sicer zlate roke, tudi za študij je bila še kar nadarjena, ampak vozniški izpit ji pa nikakor ni šel.
Ko je po kakih 350 urah ruknila še dvajsetih pri svojih 48 letih – prvič je menda poskušala pri dvajsetih – je preprosto obupala in se sprijaznila, da jo bo pač naokoli prevažal mož ali pa avtobus. Seveda sem ji enkrat nekoliko predrzno rekel, češ kaj bo pa z vsem tem denarjem, ki ga je dajala za vozniško, saj bi s tem lahko plačala kar nekaj dopustovanj na morju. Pa mi ni zamerila. Navsezadnje je že na tečaju za prvo pomoč »ruknila« petkrat. In to samo zato, ker si je tisto ruto iz paketa prve pomoči vedno navezala na glavo. Češ, vsaj en uporaben predmet za vsak dan.
Osebno sicer takih problemov, kot jih je imela naša soseda, nisem imel. Avto sem prvič vozil že pri svojih petnajstih, pri šestnajstih so me prvič ustavili miličniki in sem kar konkretno »napihal«, tako da sem bil s strani milice prepoznan za »gavnarja«. In verjetno bi moral iti kar v popravni dom, če ne bi z njimi sklenil kupčije: da bom postal priden agent Službe državne varnosti. Tako sem lahko povsem brez zadržkov odšel na avtošolo, po vsega skupaj petnajstih urah, ki mi jih je štipendirala moja zlata udbica, sem v prvo naredil. No, vsaj tako so mi rekli, čeprav je bila moja izpitna vožnja živ obup. Ampak če delaš za državno varnost, ti pogledajo skozi prste in ti rečejo, da te bodo pač naknadno izšolali za obnašanje v prometu, ker se ne spodobi, da bi agent SDV slabo vozil. Hkrati pa sem že vnaprej dobil odpustke za morebitna zasačenja pri vožnji pod vplivom maliganov. Miličniki so me v začetku resda trikrat zasačili pri tem, saj sem bil znan po zelo intenzivnem srkanju špricarjev. A so morali vedno odnehati, ko sem jim pokazal službeno izkaznico. Služba je pač služba, in velikokrat moram tudi po službeni dolžnosti spiti kaj alkoholnega.
Po tistem težav z miličniki nisem imel več, saj je vedno vsak, ki me je zagledal za volanom, raje pogledal stran, če pa je že najprej mahal z »liziko«, da me ustavlja, mi je potem pomignil, naj peljem kar naprej. In tako sem se skozi prakso na cesti izšolal za najboljšega šoferja v naši lepi Sloveniji. Micka take možnosti ni imela, ker pač ni bila agentka državne varnosti, pa tudi v partiji ni bila. Sicer bi ji dovolili voziti vsaj traktor. Morda tistega znamke TV. Ne, ne gre za televizijo, gre za okrajšavo znamke Tomo Vinković.
Naši influenserki Niki gre izpit vendarle bolje kot naši sosedi Micki. Nika ga je doslej delala devetkrat. Nimam podatka, ali ga je že naredila, ampak ima čas še kakih 18 let, da bo dosegla Mickin rekord. Če ga bo sploh dosegla. Namreč, Nika vsaj dobro ve, da je s tisto rutico (ki pač ni pionirsko rdeča, ampak medicinsko bela) možno uporabiti za roko in seveda za kakšen dober fototermin. Če res drži, da se je trikrat »zakantala« na izpitnih vožnjah, potem je tudi takrat, ko pešači, ni pametno srečati, ker bi si ob njej še Arnold Schwarzenegger in Jean Claude van Damme polomila rebra. In še več: oba silaka bi bila verjetno obtožena šovinistično-seksistično-politikantskega napada na aktivistko, ki po klasifikaciji znanega komentatorja sodi med »kosmate feministke«, zato zelo rada govori o »muckih«, ko omenja svoje največje nasprotnike. Tukaj nisem čisto prepričan, ali se Niki dogaja kakšen freudovski zdrs – morda je hotela Janezu Janši podtakniti, da je reinkarniran Ivan Maček-Matija.
No ja, kar se tiče živali, nisem čisto prepričan, kaj se je zgodilo tistega usodnega dne, ko je Niko menda fizično napadel nek težkokategorni »janševik«: Nika je namreč pričala, da je grozil, da bo likvidiral njenega psa, mediji pa so to povzeli, da so kar njen grozili s smrtjo. In smo spet pri freudovskem zdrsu, ker se je pač nekdo, pa ne vem kdo, poistovetil z bulmastifi z imeni Atos, Atlas in Joy. Še dobro, da ni prišlo v javnost, da se je tisti grozni desnuhar, ki je grozil naši Niki, nanjo spravil z radiatorjem. Ker bi takoj vedeli, da zagotovo ni desnuhar.
Da ne pozabim: mali človekinji Nataši P. M. sem dolžan opravičilo, ker sem v zadnji kolumni umetno napihnil njeno odškodnino z RTVS: bilo je samo 70 jurjev in ne 87, kot sem zapisal. Se pač zgodi, da mi številke včasih tudi malo preveč zaplešejo. Če pod Golobovo vladavino že vsi plešemo…
Špricerjev Pepi
