foto: STA, Pixabay

Draga Nika! Ne poznaš me osebno. No, jaz pa tebe zelo dobro. Tudi zaradi tvojega zlatega dedija, enega največjih strokovnjakov za medije, takoj za Francem Š(č)etincem (in njegovo zlato snaho, ki vse fašistične medije izdatno j**e v glavo) in za Jakom Koprivcem, čigar sinek je ponosni naslednik Zveze komunistov Slovenije.

In ker sem se v svoji poklicni karieri naučil, da sistem vrtljivih vrat v Službi državne varnosti odlično deluje, sem prepričan, da je dedi Božo nate zelo ponosen. Kot pravi kovač z veliko začetnico je bil vedno dobro podkovan v propagandi, navsezadnje je celo urejal Milanovo »Republiko«, kar seveda ni bila njegova edina medijska kovačnica. Včasih so nam rekli, da je podkev, čevelj za konje (tudi pisane, ki se jim reče »šarci«, no, pa tudi za »črnčece«), simbol sreče. Ker so časi, ko smo se naokoli prevažali s konji, že mimo, sem tudi sam malo pozabil na to, kakšno obutev so nekdaj nosile najbolj plemenite vprežne (nikakor pa ne po Jerneju Š. umazane in po Sekuju C. zaplankane) živali. Zdaj itak vsi vozimo avtomobile, čeprav cene goriva pa tudi elektrike letijo v nebo. In jih vžigamo s ključi, ki spominjajo na kakšen pipec. Prav s takšnim pipcem sem vžigal svojega prvega fička, ki je bil sumljivo rumene barve – še dobro, kajne, Nika, da fašisti s Trstenjakove takrat še niso obstajali, ker bi me sicer takoj vrgli iz SDV. Zato sem se tudi sam navadil, da okoli vratu nosim ključ svojega avtomobila, ki spominja na obliko pipca. Ampak to nima nič opraviti z legendarnimi stripi o kavboju Pipcu in Rdeči pesi – sam sem raje bral Alana Forda.

Kar se živalskega sveta tiče, ga je na cesti polno. Nekdaj smo imeli na cesti posamične konje in osle, sedaj pa je tako, da tu in tam opaziš kakšen super avtomobil, ki ima dvesto »konj« in še enega osla zraven (za volanom, se razume). Sicer pa me je že moj prijatelj Tone Fornezzi Tof podučil, da bi morali na testih za cestnoprometne predpise uvesti še osnovno zoologijo. Poznavanje živalstva torej, kajti dogaja se, da na cesti, posebej takrat, ko se mi mudi, porabim skoraj vso zalogo podob iz kitajskega horoskopa, ko skušam drugim udeležencem in udeleženkam v prometu dopovedati, kaj so v resnici. Bik, konj, osel, krava, opica. In podobno. Ampak če bi po naključju kdaj skupaj omenil orangutana in pavijana, bi mi lahko očitali, da žalim šefa ljubljanskega magistrata Zorana J., pa čeprav sploh ne bi pomislil nanj.

Draga Nika, pišem ti pa zato, ker se na živali tudi sama dobro spoznaš. Ne samo zato, ker si obdana z varnostnimi gorilami, ampak ker imaš rada mucke. Sklepam, da imaš potemtakem rada tudi Janeza Janšo, ker si mu dala naziv »mucek«. Ne vem, ugibam pač, ali se razrednemu sovražniku spodobi dati tak naziv. Tudi zato, ker se za mucki velikokrat skriva tudi kakšen star m(M)aček Matija. Ampak dobro, če že večno rdeča RTV-jeva Helena M. poziva gospodarje, naj odpokličejo svoje pse, bom tebe, spoštovana tovarišica, prosil, da odpokličeš svoje mucke – in to vse, vseh spolov, ker, priznam, že težko prenašam njihovo dretje, rjovenje in tudi krampanje. Zadnjič je bila ena od tvojih muck kar malo preveč vsiljiva in mi je kar na rit zalepila nekaj v zvezi z referendumom. Oprosti, to je pa že malo preveč. Kuhinjskih muckov iz LDS sem bil nekdaj vajen, ko so se mi ves čas motovilili okoli nog in prilizovali, a vsiljivi niso bili nikoli. Si predstavljaš, da bi jaz, tajni agent naše državne varnosti, takole vsiljivo sporočal ljudem, kaj v resnici delam? Bi me v rit nabasali že kar takoj.

Draga Nika, upam, da se zavedaš, da ena dobljena bitka še ne pomeni zmage v vojni. In priznati moram, da sem zaskrbljen zase, tako kot sem bil doslej zaskrbljen za vse tiste koristne idiote, ki sem jih »vrboval« za prostovoljno delo pri SDV, jaz pa sem jim dajal za pivo. Mi je kar žal zate, ker vem, da bi zdajle raje potovala po svetu in uživala v odlični kulinariki, kot pa hodila okoli po terenu in nosila glavo naprodaj, ker nikoli ne veš, kje se najde kakšen siten janšist. Naj te samo potolažim, da v Katarju itak ne bi mogla uživati v vrčku piva, ker tam velja ničelna toleranca do alkohola. In tudi do drog. In to čisto vseh. Lepo te pozdravlja tvoj sotrudnik Pepi.

Špricerjev Pepi

Prejšnji članekLuki Maser Pusar: NA MEDENIH MESECIH
Naslednji članekProizvajalci avtomobilov našli rešitev v boju proti vse bolj zahtevnim ekološkim standardom, za kar je kriv varnostnik Inštituta 8. marec