foto: STA, posnetek zaslona

Bilo je enkrat konec sedemdesetih let. Moj sodelavec mi je kot mlademu juncu predlagal, da greva na pol zasebno, pol službeno pot. Morda v kakšno gostilno zunaj Ljubljane.

Predlagal mi je znano gostilno v Zgornjih Pirničah, češ imajo tam vsako soboto živo glasbo, pa še gostilniška mati rada zapoje. In res, bila je krasna zabava, prvič v življenju sem tudi na lastna ušesa slišal legendarno pesmico, ki gre nekako tako »cingu, cingu lingu lingu, tam v hladni senčici«. Priznam, meni je bila zelo všeč, mojemu sodelavcu pa tudi, tako da je začel nekoliko odločneje srkati vino in je ne glede na prijetno vzdušje postal nekoliko razdražljiv.

Žal je ob odhodu iz gostilne nekje v njeni neposredni okolici povzročil precej neprijeten incident. Tam je namreč stala skupinica nekoliko okajenih mladcev, najglasnejši je ravno pripovedoval vic o Titu in Dolancu. Moj mentor pa, ne bodi len, je stopil do njega in ga odločno »na gobec«. Seveda ubogi mladiči niso vedeli, da imajo opravka z inšpektorjem Službe državne varnosti – eden se je v obrambi spravil nanj, pa je moj častitljivi sodelavec tudi njega z udarcem položil na tla. Drugi so se razbežali, eden je šel kar v gostilno klicat miličnike, saj mobilnih telefonov takrat še ni bilo.

Seveda sem tudi sam kot priča dogodkov miličnikom opisal, kaj se je dogajalo. No, mene so kot praktikanta državne varnosti že poznali, mojega sodelavca pa tudi. Gostilniški pretep ni prišel v črno kroniko, oba s sodelavcem pa sva že v enem tednu napredovala v višji plačni razred, ker sva pač budna 24 ur na dan in naju ne more nič presenetiti, očitno pa tudi dobro vzgajava tisti del mularije, ki ima tu in tam prebliske v slogu razrednih sovražnikov. Še več, moj spoštovani družabnik, ki je uporabil pesti, je čez mesec dni postal poseben gost meseca v tedaj prenovljenem TV Dnevniku na TV Ljubljana. In glej ga, zlomka, že dan kasneje se je prišel tisti, ki jo je prvi dobil po »šnofli«, pritožit, kako lahko takole  promoviramo nasilneže. Pa sem mu rekel: »Če si bil premalo nabunkan, povej, ti bom še jaz malo pomagal.« In jo je jadrno ucvrl. Meni pa se ga ni ljubilo loviti.

Ampak zdaj vsaj razumem, zakaj je Luka Mesec po radiatorski aferi postal tako popularen. Anketa Mediane mu je menda izmerila velikanski skok v priljubljenosti. Še malo, pa ga bodo razglasili za narodnega heroja. Ja, tako je– Luka je pač žrtev. Napadli so ga belogardisti pod vodstvom Leona Rupnika, pardon, Bojana Požarja. In Luka se pogumno brani. Napoveduje mastne tožbe in tudi kazenske ovadbe. Slovenska javnost je očarana – kakšen pogumen borec je naš Luka! Zagotovo še boljši od legendarnega Franca Severja – Frante, ki predstavlja vir navdiha našemu novemu obrambnemu ministru, ki je priimek dobil po konju z belimi lisami. Ne vem, zakaj niso rajši Luke imenovali za obrambnega ministra, kajti naš najbolj razsvetljeni lunatični minister namreč še nikoli ni zabrisal puške v koruzo in se nato izgovarjal, da mu je »štarter crknil«. Pač pa je zaropotal, tako kot sta nekdaj znala ropotati tovariša France Popit in Stane Dolanc. Če ne gre zlepa, gre pa zgrda. Bodo že videli, Bojan Požar in drugi barabini, kaj se to pravi biti oblast! Če ne bo šlo drugače, bo v akcijo stopila še partizanka Nika K., tista, ki najraje kuje lisaste konje.

Obstaja pa drug problem: Luka je sicer lahko odličen borec in tudi narodni heroj, le kuhanje partizanskega golaža mu gre malo slabše od rok. In ga hitro zasmodi, še zlasti, če se v kuhanje vmeša kakšen smrkenDuš(an) Smodej. In kadar se golaž zasmodi, začne zaudarjati po zažganem, zato tudi Luka ne more več prepričevati javnosti, da je odličen »chef« (no ja, Alenka Bratušek mu je ob takem nazivu resnično nevoščljiva) tipa Jamie Oliver. No, partizanski golaž pa se lahko kuha samo takrat, ko se sestavine zanj zasežejo pri ljudstvu. Že naš zlati premier Holob je namreč pred volitvami opozoril, da se bo moralo ljudstvo počasi navaditi na vegansko prehranjevanje (beri: jesti travo), kajti mesa ni veliko na razpolago za vse – tisti pa, ki nam sedaj vladajo, ga pač morajo imeti, pa naj stane, kolikor hoče. Enako je z energenti – tudi za kuhanje. Zdaj vem, zakaj je tisti radiatorski cingu-lingu tako zasmojen…

Špricerjev Pepi

Prejšnji članek(GLOSA) Ne vozite se z dvigalom
Naslednji članekPo prvih stotih dneh vladanja premier Robert Golob napovedal, kako bo vlada obeležila prvih 200 dni vladanja: medveda bo učil plesati