Foto: Demokracija, Freepik

Eden od prekrškov, ki sem ga kot mladi praktikant Službe državne varnosti še posebej rad preganjal, je bilo »napačno« poimenovanje našega maršala, predsednika, premierja in monarha (vse v eni osebi), tovariša Josipa Broza Tita.

Če ga je kateri od nepoklicanih poimenoval »Stari«, je dobil ustni opomin, pri vzdevku »Joža« tudi nekaj podobnega (seveda je lahko sledila kasneje tudi denarna kazen, če se je prekršek ponavljal), medtem ko je za vzdevek »Enonogi« bil predviden najmanj polletni zapor s prisilnim delom. Moj okrajni šef mi je konec osemdesetih, ko smo se že pripravljali na prehod v večstrankarsko demokracijo, pripovedoval, kakšna »štala« se je zgodila nekje na Koroškem, ko je eden od miličnikov komandirju kar naravnost postavil vprašanje »Katero taco so že odrezali ta staremu?« No, tisti mož postave je kasneje postal zelo priljubljen tat koles v Kanadi in smo tako vsi vedeli, da je bil to le v miličniško uniformo zakrinkan delikvent. Tako klasični kot politični. Še dobro, da je ostal v Kanadi in je pustil pri miru vse naše zbrane junake, ki so vztrajno vsak petek po kolesarsko protestirali proti prejšnji vladi mračnih sil pod vodstvom »doktorja Feja«, kakor menda moj priljubljeni režiser Jaša J. imenuje dolgoletnega predsednika SDS.

Ko smo že pri mračnih silah: nedavno smo spet premikali ure. Jaz sem jo premaknil tako, da sem jo enostavno zabrisal z nočne omarice, ker mi je zvonila eno uro prezgodaj. Dnevi se že itak krajšajo, zdaj imamo tudi nominalno krajši dan. In tako bo vse do zimskega obrata malo pred prazniki Dedka Mraza (saj veste, božič omenjam le takrat, ko je treba nakupovat darila). Nič čudnega, da se vse več govori o mračnih silah. O njih govori Robert G., pa Milan K., pa tudi najbolj sveži eksorcist s Sv. Urha, čača gradonačelnik Zoran J. Še malo, pa bo o njih začela govoriti še Nataša P. M., za katero je nek moj nekdanji sodelavec in pivski kolega iz Bangladeša (tistega na Kolodvorski v Ljubljani) dejal, da ima »metlo na glavi«. Huh, sem si rekel, pa ima res nekam čudno frizuro, sicer bolj urejeno kot naš predsednik vlade, ampak barva res spominja na tisto klasično metlo, s katero ponavadi pometamo dvorišče. In predstavlja tudi prevozno sredstvo za vse coprnice tega sveta, ki so ravno pred kratkim praznovale svojo noč. V času socializma tega pojava še nismo poznali, ker je na predvečer dneva mrtvih (ja, še vedno ga tako imenujem!) veljala policijska, pardon, miličniška ura in se zaradi pietete do padlih borcev naše revolucije ni smelo razgrajati pozno v noč. Sedaj je to drugače: celo veseli smo, kadar razgrajajo in plešejo (po Golobu) vse naše rdeče čarovnice, ki skušajo pregnati mračne sile vseh mogočih klerikalnih črnuhov – tudi takšnih, ki namesto na črno prisegajo na modro-rumeno.

Moje najljubše odvetnice Nataše P. M., ki je znala kot informacijska zam…, pardon, pooblaščenka (jejhata, Bernard Brščič, preveč berem tvoje tvite!) zakasirati hude kazni neposlušnim medijem, seveda ne štejem med coprnice. Glede na to, da jo podpira najbolj slavna od izvenparlamentarnih strank, namreč piratska stranka, jo prej imam za gusarko. Vendar ima še vedno obe očesi, brez tiste preveze. Morda bi si jo vseeno lahko nataknila glede na to, da jo nekateri prištevajo med brezkompromisno kapitalistko, vsaj glede na njeno sesanje davkoplačevalskega denarja za Putinovo gameljsko dačo, da o Aleševi uspešni praksi, naučeni pri Darku H., ne govorim. Najbolje, da si desno oko lepo preveže z rdečo prevezo, potem bodo vsi naši pravoverni »necenzurirani« mediji, ki so jo prej rezali kot salamo, zdaj pa jo sestavljajo skupaj, izpadli bolj verodostojni.

Vseeno pa se lahko zgodi, da bo naša rdeča republiška sekretarka za mednarodne odnose tov. Tanja Fajon hudo ljubosumna nanjo. Že zdaj je opaziti, kako se hudo muči z jedrno Evropo ter obiskuje latino-ameriške države. Ali jo je na zadnji turneji sprejel tudi novoizvoljeni, a že nekoliko ostareli brazilski »Lulek«, ne vem. Verjetno mora biti zanjo dobra referenca, če sta mu ob zmagi čestitala državniška velikana, kot sta Putinov Vladek in Madurov Niki. No, Vladek ni ravno velike postave, primerja se lahko z našim Milanom. Ampak saj veste, brezupnih primerov ni, tudi slavni svetopisemski cestninar Zahej je bil majhne postave in je plezal po drevesih kot kakšna opica. Nadaljevanje zgodbe pa poznate, vsaj upam tako.

Špricerjev Pepi

Prejšnji članek(VIDEO) Ste vedeli, kaj nam pripravlja kandidatka Nataša Pirc Musar? Novo obrambno strategijo!
Naslednji članekMilhad Ibn al Kucani: ALIMUSIN DOM