Čeprav sem svojo poklicno kariero zgradil v naši slavni Službi državne varnosti, to vseeno ne pomeni, da je moja preteklost povsem (sm)rdeča. Navsezadnje sem nekaj let tudi ministriral v cerkvi, šele nato me je tovarišija potegnila ven in me začela vzgajati v duhu socialistične mladinske organizacije, češ da je cerkev za otroke in tercialke, ti si pa že velik mož in lahko postaneš novodobni partizan.
In sem se seveda strinjal. Seveda se kasneje s svojimi ministrantskimi izkušnjami nisem preveč hvalil, povedal sem le to, kar je bilo treba in če je bilo treba župnika malo priviti zaradi morebitnih prekrškov. Šele ko je prišla svoboda (ampak ne Golobova, ki jo imamo sedaj), sem se glede svojega »črnega« dela v mladosti malo bolj odprl in na veliko presenečenje ugotovil, da sploh nisem bil edini. Ne vem, katerega leta je bilo to, ko so se na nekem televizijskem omizju znašli akademiki različnih nazorov, med njimi tudi FDV-jevska legenda dr. Vlado Miheljak in moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Slednji se je namreč opravičil, ker sta z Miheljakom tudi pred kamerami kar na »ti«. In je seveda sledilo za marsikoga razkritje: Vlado in Ivan sta še v zelo mladih letih skupaj ministrirala. Njune poti so se kasneje razšle, saj je doktor Vlado po šokantni epizodi, ko je pod psevdonimom Majda Vrhovnik napisal razvpit tekst »Noč dolgih nožev« (zaradi tega se je mojim šefom na SDV začelo mešati in je moral moj mentor Miran F. takoj v tiskarno), začel kukati skozi ključavnice (le kje se je tega naučil) in konec devetdesetih v Dnevniku napisal meni takrat zelo všečne tekste, ki so krepko obdelovali nadškofa (sedaj kardinala) Franca Rodeta, njegove izjave o dresuri nemških ovčarjev in podobno, čeprav naj bi bil tiste ovčarje menda »sunil« iz govora Dimitrija Rupla v parlamentu nekaj let prej. Recimo »Metropolit pasje dežele – kdo bo vodil vzrejne knjige?« Od zadovoljstva sem se krohotal in tolkel po kolenih. In si rekel: »Vladek, ti si res car! Še mene nauči!«
Ampak ministrantska leta so bila v vsakem primeru koristna. Sem se vsaj naučil nekaj svetopisemskih citatov. In se naučil, da je nekatere med njimi nevarno kombinirati (npr. »In šel je in se obesil. /…/ Pojdi in tudi ti tako delaj.«). Ampak sam sem imel najraje tisti odlomek, ki ga nisem nič razumel, se je pa dobro slišal. Namreč o Jezusu, ki je opomnil skrbno gospodinjo Marto, češ da jo preveč stvari vznemirja – a le eno je potrebno. In sem potem iskal po Svetem pismu, ali je Jezus kje povedal, kaj je tisto, kar je potrebno. Pa niti besede ni bilo o tem. Vse skupaj sem si začel razlagati čisto po svoje in začel kar sproti ugibati, kaj je v določenem trenutku najbolj potrebno. In sem si predstavljal, da sem najmanj petkratni doktor teologije. Češ, kaj pa oni v črnih kiklah sploh vedo, če ponavljajo vedno iste stvari?
Potem pa je prišel trenutek, ko je na sceno stopila moja obveščevalna sotrudnica Marta, katere priimek je sumljivo spominjal na ljudsko ime obveščevalne službe naše »sivomaslinove armije«. Ne vem, kdaj točno sem jo zasledil, verjetno enkrat v devetdesetih, ko je poročala iz Bonna ter se z nacionalne televizije preselila v podjetništvo in diplomacijo. Bila je tako zelo podjetna, da je leta 2008 malo pred volitvami objavila kar celostranski oglas v Dnevniku, kjer je vehementno naštevala, kako »ne-naši« hudo grešijo že s tem, ker so na oblasti. Očitno se ji je splačalo, saj je prišlo do zamenjave vlade, Borut je postal premier, medtem ko sta njena brata še naprej operativno razvijala afero Patria. In se je konec leta 2021 spet pojavila. Tokrat ne več poročena z Aronom (uf, svetopisemska oseba), ampak z nekim Švicarjem. Ah, seveda, malo prej je bila veleposlanica v Bernu, ampak je odstopila, češ da s takšno politiko, kot jo na zunanjem ministrstvu fura Anže L., ne more sodelovati. O tem, da ga je na veleposlaništvu pošteno biksala, seveda niti besede. Ampak Anže o tem veliko ve, Milan K. pa tudi. In je postala podpredsednica golobnjaka in še predsedniška kandidatka, čeprav je za to nihče ni prosil. In se nato začela vse bolj vznemirjati zaradi veliko stvari …
Torej, draga Marta, zdaj veš, kaj je edino potrebno: ubogati Milana. Čudno, da ti bratec Drago tega ni razložil …
Špricerjev Pepi
