foto: SŠK

Zadnji dan julija je spominsko srečanje ob tako imenovani Ruski kapelici na cesti, ki vodi iz Kranjske gore na Vršič.

Na tem mestu se je med prvo svetovno vojno utrgal zemeljski plaz, ki je pod seboj pokopal od 170 do 300 ruskih vojakov, ki so gradili vojaško cesto med Savo in Sočo. Hkrati naj bi ta plaz pokopal tudi 10 do 80 avstroogrskih vojakov, ki so nadzorovali to gradnjo. Pravzaprav gre za najbrž več plazov, kajti 8. marca 1916 naj bi pod enim od plazov umrlo 100 ruskih vojakov in sedem avstroogrskih vojakov. S takšnimi številkami se danes spominjamo omenjene tragedije ali več njih.

Presenečajo pa velike razlike tako med umrlimi ruskimi vojaki kot tudi med avstroogrskimi pazniki. Ampak, če že nimamo lastnih podatkov o teh nesrečah, bi lahko za pomoč zaprosili avstrijske zgodovinske inštitute, ki zagotovo imajo o tem točne podatke, saj Avstrijci slovijo po svojem hranjenju podatkov. Tako bi torej lahko prišli tudi do podakov, kdo so bili ti ruski vojaki. Po mojem mnenju je bilo med njimi tudi veliko drugih narodnosti, predvsem Ukrajincev, saj so bile ruske vojaške divizije najbrž sestavljene iz tistih predelov carske Rusije, ki so bili najbližje takrat zanje sovražnim avstroogrskim in nemškim enotam, to pa so bili ob številčno najmočnejših Ukrajincih še Poljaki in Balti. Ampak mi govorimo le o Rusih oziroma Ruski kapelici. Že res, da so menda kapelico začeli graditi ruski vojaki, in to že leta 1915, ampak že takrat so bili med njimi najbrž tudi Ukrajinci. Ampak mi na obletnice te nesreče vabimo zgolj Ruse. Tako je bil ob stoletnici, torej leta 2016, povabljen tudi ruski predsednik Putin, s katerim se je slovenski politični vrh bratsko pozdravil. Letos zadnji dan julija Putina ni bilo, edini od naših političnih velmož pa je slovesnost počastil Milan Kučan. No, za v prihodnje bi bilo pošteno, da se ob ruskih oblastnikih povabi tudi ukrajinske, saj bi morda takšno srečanje lahko vsaj malo razrahljalo sedanje spopade med Rusi in Ukrajinci. Naša Svoboda pa bi zaslovela po vsem svetu.

Ob koncu naj se vrnem še k netočnim številkam ob teh plazovih. In obtožim Avstrijce, da so nam že zdavnaj vsilili nezmožnost odkriti točne številke, saj pri nas vse od konca druge svetovne vojne ne znamo izračunati, koliko naših in tujih državljanov je padlo na eni ali drugi strani. Hvala Bogu, krivi so Avstrijci!

Bogo Sajovic

Prejšnji članekRobert Taube: NEDOLŽNA IGRA
Naslednji članekPijani krap, pijana nevesta in čipirani golobi