Ko sem bil še mlajši, so morali moji starejši mentorji iz državne varnosti vložiti kar precej truda v to, da so izbrusili moj karakter. Kajti občasno sem deloval preveč sproščeno, nekako tako kot sedaj že nekdanji predsednik Borut Pahor na tistem slavnem maturantskem plesu, ko je izrekel znamenite besede »Miška, to mi deli.« In se naslednji dan kot pravi dedec seveda opravičil. Češ, včasih ga karakter prehiti.
No, jaz sem pa sprva mislil, da je kaj sumljivega pokadil. Meni tega ni bilo treba, sem bil že po naravi takšen, da sem včasih izustil kakšno tako, da bi me lahko celo zaprli. Na primer: v mlajših letih sem se velikokrat norčeval iz »Matilde« (ja, to je »sestra smrt«), češ kaj mi pa more. Še nekaj mojih mladih tovarišev je bilo takšnih, da smo se lahko brez strahu med seboj pogovarjali na malo neobičajen način, ne da bi nas kateri od njih špecal šefom. Ko smo namreč čuvali pogrebe naših slavnih borcev NOB in nestrpno čakali na konec ceremonije, sem enkrat izustil, češ ali so ga končno že »poflancali«. Ali bolje rečeno: vsadili. Imel sem malo smole, ker me je slišal eden od »nepoklicanih« in me grdo prijel, češ ali se takole pogovarjamo. In sem mu težko razložil, da je vsak od nas s smrtjo seme, ki pade v zemljo. No, to je že precej svetopisemsko in tega tovariši niso najbolje razumeli. Ker ko enkrat umreš, pač umreš. Čeprav je naš vrhovni komandant Josip Broz Tito na njihove pripombe, da po smrti itak nič ni, svaril, češ nikoli se ne ve. No, tudi tovariš Matija je to vedel – priče vedo povedati, da je v samih copatih prikorakal v frančiškansko cerkev v ljubljanskem mestnem središču in nenavadno gledal v zrak. Verjetno si ni ogledoval samo fresk.
Da, naša terminologija je bila res predrzna. Vsak dom za ostarele je bil za nas »predjamski grad«. Torej zadnje bivališče, preden te odnesejo v jamo, kar opravljajo službe za zaključna dela v zdravstvu. V tej časih očitno pridobivajo na pomenu glede na to, da je SD, torej pravna in ponosna naslednica zveze komunistov, kljub obljubi o zgolj mesečnem čakanju na specialista, pomagala pri tem, da se je število zdravnikov zmanjšalo. In ga zelo težko dobiš – razen če si Milan Kučan. Njemu ni problem zdravljenje nikjer: niti v Švici niti doma. Saj veste, davkoplačevalci častimo, narod vse pozlati. In zraven pošteno »švica«, da imajo zaslužni funkcionarji zagotovljeno stalno zdravstveno oskrbo. Res je sicer, da smo v obdobju, ko umirajo številni slavni, pa naj bo to nogometaš Pele, papež Benedikt XVI. ali pa malo prej angleška kraljica Elizabeta. Sedaj napovedujejo že skorajšnje slovo Vladimirja Putina. No, pa seveda naš že skorajšnji svetnik Janez Zemljarič, ki je brez težav postal naturalizirani Ljubljančan, čeprav se je rodil v Bukovcih nekje blizu Ptuja, Zavrča in gradu Borl. Ja, ni dočakal, da bi spet dobili svobodno prehodne meje s sosednjo Hrvaško in tako spet dočakal obnovo Jugoslavije. Se mi zdi, da je zaradi vseh teh odhodov tudi Milan nekoliko na trnih.
Torej, če smo za Petra Božiča rekli, da je končno prišel po Titovi cesti na Žale, pa je Janez Zemljarič končno upravičil svoj priimek: dosegel je – zemljo. Ob tem se spomnim, kako se je naša tovarišija nekdaj rada namakala v blatnih kopelih, kot bi bili pujsi – ki so bili tudi zanje kralji živali (ker pač niso mogli probati leva, kajne). Pravili so, da zemlja vse ven vzame. Mi, mladi borci, pa smo si ob tem mislili, češ poglejte jih, kako se navajajo na svoje poslednje bivališče. Ampak takrat z osebnimi zdravniki še ni bilo problemov, zdaj si pa že svojega osebnega pogrebnika težko privoščiš. Ampak tu je tovarišija spet na boljšem: če imaš svoje kliente na oblasti, ti zrihtajo tudi vojaške časti, tako kot so jih zrihtali našemu »Adamu«, kot se po domače reče Janezu Zemljariču. Namreč, Adam ni samo prvi človek po Svetem pismu, ampak to ime izvirno pomeni »zemljak«.
In tako, kot se mi takrat nismo sekirali zaradi »Matilde«, se tudi novodobna tovarišija ne ukvarja z njo. Kar Urško poglejte – uporablja frčoplan za bilateralna srečanja na Dunaju, kjer se čas vrti počasneje kot v Sloveniji, zato je lahko v tistih petnajstih minutah pogovora pridelala kar štiri ure dela. Predlagam ji, da se naslednjič oprime prevoznega sredstva svoje soimenjakinje s Slivnice na Notranjskem. Jo vsaj ne bodo sekirali zaradi ekologije in ogljičnega odtisa. Govorim namreč o leteči metli…
Špricerjev Pepi
