Torej, zdaj veste. Celo nekdanji predsednik SD (pravne naslednice mojega nekdanjega delodajalca Zveze komunistov Slovenije) Igor Lukšič je to potrdil. In to na Janševi televiziji Nova24tv. Auč.
Upam seveda, da Igorja ne bodo razglasili za narodnega izdajalca in ga morda sfurali v kakšen gulag. Ker zadnje čase ima nekam pogosto »ločena mnenja« in v odnosu do vladajoče elite deluje kot kakšen Lev Davidovič Bronstein – Trocki. In še kar nekaj podobnih je na pisku. Takih »naših«, ki hkrati niso »naši«. Ki to svojo dvojno pozicijo utemeljujejo tako, da jih večkrat kaj obrne v prid tistemu, ki mu grozno očitajo, da je bil nekdaj »naš«, da je bil tako goreč, da so ga vrgli iz partije. Ampak tisti del življenjepisa, kjer bi moral biti naveden vojaški zapor na Metelkovi, pa je seveda cenzuriran. Ker »naši« že vedo, zakaj je to dobro. Torej, čim zagledate na TV ekranu Roberta Goloba, Tanjo Fajon, Luko Mesca, Urško Klakočar Zupančič, Niko Kovač in ostale »naše«, morate ploskati brez predaha. Naj vas dlani pošteno pečejo. Če boste prehitro nehali, bodo »naši« takoj vedeli, da ste razredni sovražnik. Torej »janšist«.
Kar se tiče ploskanja, se dobro spomnim časov, ko smo ploskali na ukaz. Na primer, ko sem bil pionirček in je na govorniški oder prišel tovariš ravnatelj, sicer tudi šef šolske partijske celice. In smo ploskali kot nori. Tako kot tovariši na partijskih kongresih. Kot otroci socializma smo morali ploskati npr. parkeljnom (posebej ta rdečim), ne pa na primer Miklavžu, ker je bil to kapitalistično-klerikalen lik, ki je delal nelojalno konkurenco Dedku Mrazu. Slednji pa nikoli ni nosil škofovske mitre, ampak tisto slavno polhovko s cofom, kar se je še meni zdelo precej fašistično, čeprav ni tistega cofa nosil do pasu. Ker se raznih množičnih kongresov in manifestacij nisem ravno udeleževal, sem v življenju ploskal bolj malo.
So bili pa tudi trenutki, ko se ni spodobilo ploskat. Morda se boste spomnili prireditve ob obletnici združitve Primorske z matično domovino (no ja, po dikciji nitkastega evroposlanca Matjaža Nemca bi šlo za priključitev, se razume, kajti brez nitk bi Primorska lahko spet odpadla od Slovenije). Bilo je v Kopru, mislim, da leta 2008, torej pred skoraj poldrugim desetletjem. In slavnostni govornik je bil že prej omenjeni Janez, ki ga »naši« ne morejo preboleti, zato ga še danes kličejo »Kaplar«. Ker pa je v teh govorih vedno blestel – spomnite se Male gore iz časa njegove prve vlade. Takrat se je celo nesojena (hri)barjanska Antigona čutila nagovorjeno, da je svojega starega sovražnika tokrat celo pohvalila. Ne vem sicer, ali bo to njeni najzvestejši imitatorki, moravški gospodinji na začasnem delu v Bruslju Ljudmili N. to kdaj uspelo, ampak pustimo se presenetiti. V Kopru pa je Janezova misel pobožala ušesa nekdanje slovenske prve dame Štefke z dvojnim K (Krpač in Kučan), tako da se je spozabila in zaploskala. In hitro nehala, ker jo je Milan tako grdo pogledal, da so ta posnetek po prireditvi cenzurirali.
V parlamentu je priložnosti za ploskanje bolj malo. Ker je vmes med poslanci grda janšistična opozicija, bi vedno nekdo bojkotiral ploskanje. Če pa bi opozicijo odstranili ven, pa bi izgledalo preveč kičasto. Ko je inkvizitorka Mojca P. Š. pred kratkim zasliševala nekdanjega urednika Demokracije Jožeta Biščaka zaradi nekaj drobiža, ki naj bi ga dobil medij, ki ga pravkar berete, so nekateri svobodnjaški poslanci hoteli ob vsakem njenem vprašanju ploskati. Vendar so dobili direktivo, naj se zadržujejo, kajti predsednik vlade Robert G. je po pol leta vodenja vlade že zelo utrujen in bi ga ploskanje samo še nerviralo. Nekaj več volje ima Marjan Šarec, ki se mu je letos ob Janševem obisku v Ukrajini žička zacvikala, sedaj pa ima štarter zamenjan in je lahko sam obiskal Ukrajino. Zato sem Šarcu lahko z veseljem zaploskal, tako kot mu je zaploskala zbrana RTV-jevska pivska druščina iz Bangladeša – saj veste, to so tisti, ki jih je »jebeno več«. Ta druščina bo sedaj lahko ploskala novemu Svetu RTV in kajpak tudi vrnitvi konjskerepega Marcela ter koroškega upokojenca Slavka, ki trenutno na twitterju obdeluje »ne-našega« Bojana Požarja. Pa en aplavz za pravovernega Slavka. Kdor mu ne zaploska, je janšist. Pika!
Špricerjev Pepi
