foto: Pixabay

Ko sem si kot mlad in perspektiven agent naše drage domovinsko usmerjene SDV prislužil prvi noro odličen dopust nekje pri Titovi špilji na Visu, sem dobil tudi častno nalogo: moral sem se potapljati in iskati morske zvezde. In prvo, ki bi jo našel, bi jo moral odnesti iz morja in jo kazati naokoli, češ celo morje sledi naši ideji in proizvaja peterokrake organizme. In sem to z veseljem storil.

Bila je tako lepe rdeče barve, da sem jo ves čas občudoval. Žal pa je to prenašanje naokoli imelo tudi stranski učinek: morska zvezda je hitro začela  puščati za seboj dokaj neprijetne vonjave, tako da je bilo moje avanture hitro konec. In sem si moral priznati, da zvezda ni bila samo rdeča, ampak tudi smrdeča. Pa pionirčki in kurirčki gor ali dol. Sem si rekel, da bom naslednjič raje imel s seboj srp in kladivo.

Ampak to je bilo že zdavnaj, nekje v začetku osemdesetih let. Takrat kot mentalni revež niti nisem vedel, da obstaja tudi pivo znamke Heineken. Šele kasneje mi je to znamko piva predstavil jugoslovanski diplomat na srečanju nekje v Splitu, ko sva obujala spomine na znameniti Dolančev govor v dalmatinski metropoli, češ »če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug«. In mi prijazno pojasnil, da Stane v resnici ni imel nič proti zahodnim dobrinam, saj je navsezadnje kadil kapitalistične cigarete in pil kapitalistični viski, kajti socialističnega viskija v Jugoslaviji žal nismo poznali. Ker ljudstvo teh dobrin tako ali tako ni smelo uživati, je bilo materiala za vse posvečene vedno dovolj, pa še napol zastonj je bil. Seveda, ljudstvo je plačevalo davke, vojska pa je za ta denar gradila bunkerje in rove. Tudi v Gotenici na zaprtem območju, kjer so zgradili veliko zaklonišče za slovensko republiško vodstvo. Bojda za skrivanje (tudi) pred beograjskimi pučisti, so mi pojasnjevali. Ko sem bil enkrat poslan na urjenje na to območje, sem se na lastne oči prepričal o resnici – pozdravil sem tovariša miličnika, ki je čuval to veliko mojstrovino tovariša Matije, pa mi ni zdrav odzdraviti slovensko. In mi nato (po srbsko) razložil, da je v resnici vojak JLA, samo da mora nositi slovensko miličniško uniformo. O ti šment, sem si mislil, takole nas naši nategujejo? Pa saj ni čudno, da moji »necenzurirani« prijatelji zdaj spravljajo v javnost zgodbice, kako sta Janez Janša in Aleš Hojs gradila podzemni bunker in rov pod parlamentom, da jima ne bi bilo treba bežati s helikopterjem, tako kot Ceauşescu. Seveda, sedaj se po njihovo Janša med vojno za Slovenijo ne bi mogel skrivati v bunkerju pod Cankarjevim domom, ker so ta bunker komaj začeli graditi?

Na te zgodbe z bunkerji sem se spomnil, ko sem se nedavno udeležil koncerta s Svetlano Makarovič v glavni vlogi. Saj veste, to je tista znana umetnica, ki rada nosi (sm)rdečo zvezdo. Nekaj je razlagala o bunkerjih, mene pa je bolj zanimalo, kdo je njen spremljevalni bend. Pa mi je eden od organizatorjev pojasnil, da je to The Pas Mater’s Band, pridobitev revolucije še iz osemdesetih let, ko so uspešno nastopali (žal brez Svetlane) na Anteninih karavanah na raznih Kompasovih turističnih aranžmajih. Ampak takrat so bili še mladi in so prisegali na zahodno dekadenco, denimo na takšne tipe, kot je Joe Cocker. Sedaj so to umirjeni dogmatični socialisti, ki neradi spregovorijo o izvoru svojega imena. In tudi ne o tem, da so bile leta 2010 v Garaži na Oražnovi v Ljubljani vloge zamenjane: takrat so bili bulmastifi tisti, ki so bili od nekoga j**ani in so morali pokazati, da imajo dovolj tega. Ne vem sicer, kaj si Svetlana misli o tem dogodku, pa tudi o menda dokaj vročih radiatorskih zgodbah v prostorih nekdanje Petrolove »tank štelunge« v središču Ljubljane na Tivolski (o tem sem sicer nekaj vrstic že napisal). Verjamem pa, da glavni junak, novomeški Duško, prisega na »halal«, kar pomeni, da ni lahkomiselno prihajal po odojka, ko je za to dobil befel svojega očeta.

Sicer pa je tako, da bomo zaradi draginje tako ali tako prisiljeni postati vegani in jesti tudi travo, če bo treba. Za rdečo zvezdo se je pač treba potruditi tudi s postom in pokoro. In ne bojte se – to velja samo za ljudstvo. Oblastniki bodo lahko (na skrivaj) jedli odojka, tako kot partizanski štab. In pili Heineken…

Špricerjev Pepi

Prejšnji članek(GLOSA) Glas vpijočega ljudstva v rdeči puščavi
Naslednji članekBobi Solkanc: GOVORNA NAPAKA