foto: arhiv Mravljišča

Branko Masleša, vrhovni sodnik, vodja kazenskega oddelka, hodi živčno po pisarni gor in dol.

Masleša: Tole se kar ne neha! Še kar sprašujejo, kje imam diplomo. Zdaj so še pravosodni izpit zraven pripopali, kot da sem intelektualni monstrum. Nekaj bo treba resno storiti. Men gre na jok.

(pokliče po telefonu)

Masleša: Brecljevka, hvala za tisto sporočilo (se zareži). Pa kar v imenu vrhovnega si ga poslala. A predsednik, a Florjančič je še vedno na psihiatriji? (se krohota) Vem, vem, hočem reči, če je že k sebi prišel! Navsezadnje bi lahko kakšno v moj bran rekel, pa se kar skriva. Jaz se ne skrivam, samo nimam kaj reči. Ker če rečem, da mi je diploma zgorela med vojno v Sarajevu, kličejo dol in jim tam rečejo, da ni nič zgorelo. Pa si jim lepo napisala, da jih nič ne briga, kaj imam in česa nimam – so me po postopku imenovali. Če jim diplomo pokažem, bodo pa vprašali, kako to, če je pa v Sarajevu zgorela.  Ne, Tinca, to pa ne – ne moreva pepela nesti na tiskovno konferenco! Zajeb, čisti zajeb, Tinca. Malo si ga pa posrala s tistim, da bom denar iz odškodninskih dal v humanitarne namene. Zakaj bi pa dal? A da si prejudicirala? Ma nisi, draga moja Tinca – če ne bomo mi zase poskrbeli, kdo pa bo! Samo, je treba pa pokončnega sodnika najti (se zareži). Pa še nekaj – še eno sporočilo boš napisala, da jih dokončno zastrašiva. Čakaj malo, pretiravati pa ne – ne moreš napisati, da jih bom v kazenskem postopku sfukal. Jih bom, napiši pa ne. Napiši, da bodo plačali, pa še na zaporno kazen jih bo naše neodvisno pravosodje obsodilo. A na kakšno? Pejva po vrsti: obrekovanje. Vem, da niso napisali, da diplome nimam, ampak že vprašanje, kje jo imam in naj jo pokažem, je kaznivo. To je namreč zelo škodovalo moji časti in dobremu imenu. Ker ima to hude posledice zame kot oškodovanca, je to najmanj dve leti. Ne vem, mogoče bom rekel, da sem od prizadetosti kakal v posteljo, ne samo lulal. Ja, kar smej se, boš vidla, hudiča bom naredil. Še razjočem se na glavni obravnavi, pa kakšen manjši infarkt jim lahko odigram. To bo šele kaznivo. Vem, Brecljevka, vem, da sta dve leti malo, samo ne verjamem, da bi v teh diktatorskih razmerah lahko spremenili kazenski zakon, ki bi za to predpisal vsaj pet let. Bavcon nam je pa umrl in ne more pomagati. On bi že. Potem gre za razžalitev. Bom dokazal, da sem bil hudo razžaljen, še posebej ko so nekateri govorili in pisali in to delali po tviterju in portalih. To je še šest mesecev več. Poleg tega so me ustrahovali in vznemirili, resno so mi zagrozili, kaj vse da bo, če diplome nimam. To se da opredeliti kot napad na moje dosedanje življenje – z diplomo ali pa brez, saj je vseeno. Zakaj dvomiš, da bi to šlo skozi naše pravosodje? Kje je pa tista, ki je Janeza Janšo na zapor obsodila? Kako se že piše? Ja, Klajnškova Barbara. Kako smo se ji zamerili? Kaj ni po Patrii napredovala? Kaj pa hoče – postala je namestnica vodje kazenskega na okrajnem sodišču. Veš kaj, Tinca, povej ji, da je nehvaležna. Glede na to, da je takrat ustavno sodišče njeno sodbo sesulo v prah, naj bo vesela, da je lahko tam.  Ma, ja, ja, vem, da je to ustavno naredilo z mojo sodbo, sem se pa zanesel na njen zdravi razum in sem se motil. Kakor hoče, če ne bo ona meni v prid sodila, bomo pa našli eno – mislim, da je iz Celja. Ta naredi čisto vse. Ha, ha, seveda po zakonu. Zakaj se režim? Ker ti veš, Tinca, kakšne zakone imamo in se da vse sodno interpretirati. Navsezadnje, spomni se, da sem Janšo na Dob poslal z ono genialno filozofsko-sodno, da je ponotranjil korupcijo. V glavi jo je imel, ne v žepu. Bom, ja, bom poklical Florjančiča, da ga malo pomirim, nič se ne boj, prijateljica moja. Zdaj pa pejd pisat.

(pokliče Florjančiča)

Masleša: Hej, Damjan, kako si kaj? A slabo? A je kovid? Ma ne, no, imaš prav, tale Brecljevka je naredila čisto štalo in kar v tvojem imenu poslala ono sporočilo. Saj ni prisebna. Sem jo malo prej tako nazjal, da je jokala in rekla, da gre kar domov. Ne, ne, ne kliči je še ti, bom že jaz z njo uredil. Okej, ja, na dopust pojdi. Adijo.

Vinko Vasle