Temeljni aksiom naše usmeritve je – naredili bomo vse, da pridemo na oblast. Vse. Če vam to »vse« ni povsem jasno, kljub pomislekom predlagamo v branje desničarsko uspešnico Slovenski razkol Jožeta Možine.
V sedemdesetih letih komunistične vladavine nam ni uspelo vsega postoriti, temeljna krivda pa tiči v dejstvu »še premalo smo jih pobili«. To je tudi zavora za naše cilje in načrte po osamosvojitvi. Vsega, kar tudi v času vladanja v tem obdobju nismo naredili, je seveda kriva desnica, ki nas je močno ovirala. Zdaj to počenja s piedestala diktatorske oblasti, potem ko je Janez Janša na zahrbten način spodkopal koalicijo z vodilnim Marjanom Šarcem na čelu.
Ko zmagamo, bomo izvolili s najboljše kadre, ki so se pač dali na razpolago. V mislih imamo enega najbolj preganjanih novinarjev na planetu – Blaža Zgago, ki se je s fašizmom in Janšo nekaj let boril iz varovane kleti domačega doma, ker je bil v veliki nevarnosti. Potem ne smemo pozabiti na starosto slovenske zabavne scene, malo pozabljenega in zanemarjenega Jonasa Žnidaršiča, ki bo v novi koaliciji KUL skrbel za moralno-etično neoporečno izražanje misli. Ker mi bomo drugačni in ne žaljivi. V tem smislu je tudi desničarju v kabinetu predsednika vlade Žanu Mahniču duhovito povedal, da ga je teže gledati kot prometno nesrečo s smrtnim izidom. To je tako dobra primerjava, da je misel za predvolilne panoje predlagal naš vrstni intelektualec Marko Bandelli. Marko je tudi tisti, ki je kot minister županu svojega kraja grozil z odvzemom sredstev, če ne bo dovolj njihov, naš torej. Marko je tudi prepoznaval desničarske medije in tudi Putinovo navodilo in je z veseljem pozdravil njegovo odločitev, da je treba novinarje kaznovati, če žalijo levičarje. In končno, partija nam je dala tudi Sandija Češka, pokončnega človeka, ki se je na eni tiskovki malo grdo zagovoril o Robertu Golobu, potem pa je na eni TV-postaji to napako takoj popravil – o Golobu se ni nič spomnil – ne slabega in ne dobrega.
Pri uresničevanju naših načrtov podpiramo Spomenko Hribar o ustavljanju desnice, kar pa je premalo povedno za te hude čase. Zato aplavdiramo srbski migrantki Svetlani Slapšak, ki zahteva več – izginjanje desnice. S tem bi končali mandate groze, pravi, pri čemer pa mora desnica biološko izumreti. Tovarišica Svetlana ima ne glede na stanje napredujoče starostne možganske dekadence še odličen spomin za politiko obračunov s sovražniki svojega mentalnega mentorja iz domovine Slobodana Miloševića.
Če povzamem – desnico je treba nagnati, iztrebiti in izničiti. Avtorji Robert Golob, Marko Bandelli, Lidija Divjak Mirnik in Svetlana Slapšak. Ali, če dodam našega nesrečnega bankrotiranca Marka Crnkovića – steklih psov desnice se ne da ustavljati drugače, kot da jih osamimo. Recimo varianta slovenskega Golega otoka, dodajamo. Naj omenimo še veliko misel akademika, profesorja FDV Vlada Miheljaka, ki pravi, da bo proces dejanševizacije zahteven in neprijeten. Treba se bo brezkompromisno soočiti tudi z režimskimi trobili in trobentači. To seveda ni napad na medijsko svobodo, ker desničarji si svobode ne zaslužijo. Ali kot je rekla Alenka Bratušek – pregon desnih medijev bo naša prioriteta. O tem obračunu je malo po holcersko in svobodomiselno pisal tudi neki naš podpornik Armin Pjanić, ko je dejal, da je treba govna SDS, Janšo in njegove podpornike vse poklati in v jamo z njimi. Vidite, nisem vam na začetku zastonj predlagal branja Možinove knjige!
Po obračunu z desničarji, s fašisti in z janšisti pa pridejo na vrsto tudi druga vprašanja, če bo še kaj časa ostalo. Recimo, zaznavamo problem pomanjkanja ginekologov in v tej smeri se na primer želi angažirati naš podporni šlatalec , kot mu pravijo, Igor Pribac.
Z vsemi ukrepi izničenja in iztrebljanja pa bomo končno uresničili tudi svoj cilj – skrajšanje vrst v zdravstvu. Dražgoše bomo slavili trikrat letno, Branku Masleši pa bomo dali še en desetletni mandat – pa diploma gor ali dol. Diplome so nič, akcija je vse.
A pri vsem tem ostaja veliko vprašanje – kaj naj z Robertom Golobom!
Vinko Vasle
