foto: posnetek zaslona

Ko se piše naša zgodovina, je vedno pomembno, da jo pišejo pravi. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da se ve, da je sedanja osvoboditev Svobode zelo podobna letu 1945. Tudi tam so nekateri padli za svobodo, ker si osvoboditelji niso smeli dovoliti, da narod ne bi bil stoodstotno njihov.

In tudi letošnja osvoboditev prinaša nujne žrtve. Med te štejem tudi padec za Svobodo Alenke Bratušek in Marjana Šarca, ki pa sta tipična primera historične resnice, da revolucija žre lastne otroke. Vse sta dala od sebe, da zmaga Robert Golob s svojo instantno stranko, tako daleč sta se žrtvovala, da sta s strankama vred izpadla iz parlamenta. In potem sta ju na pragu nove zmage, ko je Golob že namigoval, da bosta za zasluge ministra, zminirala Tanja Fajon in Luka Mesec. Žalosten dan za revolucijo. A lačna ne bosta.

Prav pa je, da se že pojavljajo seznami kontrarevolucionarjev, tistih torej, ki za Goloba niso glasovali, in tistih, ki so – Kučanu bodi potoženo – glas dali Janezu Janši ali pa Mateju Toninu. Prvi seznam se je lotil diskvalifikacije in likvidacije – hvala, Milan Kučan – kulturnikov in umetnikov. Tudi leta 1945 smo jih ali potolkli, zazidali ali pa jim je uspelo pobegniti v Argentino. Zdaj te napake ne nameravamo ponoviti. Nihče ne bo pobegnil. Revolucionarno nasilje je del vsake osvoboditve, zlasti Svobode izpod našega fašizma, zato v prihodnjih dneh pripravljamo še sezname obtrnikov, kulakov, lastnikov več nepremičnin, seznam zasebnih zdravnikov, posebej pa seznam tistih, ki so volili sedanjo opozicijo, kar smo že zahtevali od državne volilne komisije. Pripravljajo. Tisti, ki niso prav glasovali, imajo do 9. maja čas, da podajo pisno izjavo, da so se zmotili, in se včlanijo v Svobodo. Mogoče je tudi, da se zanje volitve ponovijo.

Revolucionarno nasilje v Svobodi ne sme prizanesti nikomur. Po dolgih letih sem ga tudi sam spet deležen, čeprav menim, da gre za velik nesporazum, ki sem ga pripravljen pojasniti pred strelskim vodom Svobode, če bo čas. Če se revolucionarno nasilje pri tem sklicuje na tvite, ki se pojavljajo pod mojim imenom, naj pojasnim, da mi je nekdo ukradel identiteto, kar velja tudi za tisto pesmico o 8. marcu, kjer me čaka kazenska kolonija. Poleg tega priznavam svojo kapitalistično umazano osebnost, ker v hiši živim sam z leglom nasilnih mačk in dvema psoma, ki pa – priznam – Golobu in Svobodi nista naklonjena. Pravkar ju intenzivno prevzgajam.

Tudi zaradi meni podobnih (danes nisem več takšen, Svoboda me je osvobodila zablod) nam je Blaž Zgaga, uradni poročevalec Novinarjev brez meja, uredil, da smo na lestvici medijske svobode padli za 18 mest. In smo med 180 državami na 53. namesto na 38. mestu. To je tudi zaradi trpinčenja Marcela Štefančiča, te bravurozne ostarele, hipijevske dolgolase ikone levičarstva, revolucije in nasilja. Biti pri 62 letih pripravljen iti na barikade leve revolucije, je sicer majhen gerontološki čudež, vendar pa specialisti za starostnike tega dogajanja v možganih še ne znajo povsem pojasniti.

Kakorkoli že, prav Štefančič je primer, da 24. aprila fašizem ni bil v celoti potolčen. Vzel mu je tisto, kar je imel v zasebni lasti na javni RTV več kot dvajset let in je logično, da Studia City ne more kar tako prepustiti kontrarevoluciji. Ko so mu fašisti vzeli pogodbo, je rekel, da bo delal zastonj, in so mu tudi to preprečili. V resnici je to bil najprimernejši čas, da se znebimo prisilnega elektroprispevka, ki gre na živce levim in desnim in da na RTV vsi delajo brez plačila in potem tistih slabih 13 evrov mesečno ne bi več tlačanili. Ko sem gledal upor na pločniku pred RTV, so se mi globoko vtisnile v zavest besede urednice oddaje Alenke Kotnik, ki je zaradi prizadetosti vreščala v mikrofon, da če pade Marcel, pade studio, če pade studio, pade RTV. In ker so ji pri tem aplaudirali znani mitingaški obrazi medijskih ved Barbara Rajgelj, Sandra Bašić Hrvatin in Marko Milosavljević, je treba verjeti. Fašizem pa tolčeta tudi Janez Markeš – Kučan in Ali Žerdin – Murglov, ki zahtevata, da RTV odpusti dr. Jožeta Možino in Jadranko Rebernik. Če ju ne bo, potem pa …

Vinko Vasle

Prejšnji članek(GLOSA) Jaz bi bil minister za vreme
Naslednji članekLojzka Šment Florjanšek: ČUDEŽ V DOLINI ŠENTFLORJANSKI