Golobova vlada je ukinila dan spomina na komunistične žrtve, ki naj bi bil 17. maja. Ta dan je »živel« le približno leto dni, kajti Janševa vlada ga je sprejela, tik preden je morala vladne funkcije prepustiti Golobovi vladi.
Tako sta obe vladi pokazali, da znata delati hitro. Še zlasti to velja za golobnjake, ki so dan spomina na žrtve komunističnega terorja ukinili en dan pred 17. majem, in to na izredni seji. Vseeno pa se čudim tej golobji naglici, kajti kolikor vem, ni že prej napovedala ukinitve tega očitno spornega dneva in za ukinitev ni napovedala časovnice, s katero lahko v nedogled prelaga svoje napovedi za reforme, kot je zdravstvena, pokojninska, davčna itd. Ampak Slovenci, ki se zavzemajo za ta dan spomina na komunistične žrtve, so ga očitno prehiteli, kajti omenjenim žrtvam so se poklonili na predvečer 17. maja, ko se je nekaj sto državljanov Slovenije zbralo pred državnim zborom na Trgu republike, kjer so prižigali svečke.
To golobnjaško prepoved pravzaprav lahko pripišemo strahu pred nekakšno revolucijo, ki jo očitajo Janši. To najbolje pove levak Vatovec, ki prepoved tega spominskega dne pojasni, da se »na Trgu republike že zbirajo«. Ni povedal, zakaj se zbirajo, ampak že samo zbiranje ob dnevu spomina na komunistično nasilje je očitno vsaj sovražno dejanje, če ne kaj hujšega, za kar bi bilo treba angažirati policijo ali Jankovićeve varnostnike, da bi pretepli te, ki pred parlamentom netijo sovražno revolucijo. No, modri Golob bi lahko to druženje na dan spomina na komunistične žrtve s pomočjo evropskih naravovarstvenikov prepovedal, ker udeleženci tega spomina prižigajo svečke za pomorjene svojce, s čimer močno onesnažujejo ozračje.
A čeprav se ne bojim ne policije ne naravovarstvenikov, se tega srečanja nisem udeležil, pa ne zato, ker komunisti niso umorili nikogar od mojih svojcev, ampak zato, ker mi pogrebne slovesnosti niso pri srcu. Sem pa to srečanje gledal po televiziji, ki na srečo še ni povsem depolitizirana. In moram reči, da mi je ta slovesnost prišla do srca. Pa ne zaradi govorov, pesmi in petja, pač pa potem, ko so se pred mikrofonom zvrstili nekateri udeleženci tega spomina na pomorjene žrtve komunizma, ki so z enim ali dvema stavkoma povedali, da prižigajo svečke za pomorjene svojce ali znance. In to naj bi bila revolucija?!
Bogo Sajovic
