Na novo potegujoči se podšef Tičistana, znan po sunkovitih gibih in izvrstnih plezalnih sposobnostih, je neslavno šel rakom žvižgat: Hišnik si raje masti brke z bogatejšo kandidatko, ki Nataka Pir pod Mus.
Lastnoročno ji je držal šrango med tranzicijskim grabežem: sedaj si obetata dobiček z obrestmi vred pod Macesnovo gorico, kjer načrtujeta novo Putinovo rusofilsko dačo.
Goliobov Tičistan je zanohtal poplavljenim za pozebo brez plina in nafte
Poplavljeni prezebli: komu zvoni, medtem ko Hišnikov Maček Nataka Pir pod Mus? Šefi Tičistana so posadili novo butalsko sol: namesto z ruskim plinom se bomo greli z eksplozivnim Melaplinom, suhi ali pač poplavljeni. Kdo neki je tako nagravžno poonegavil doline Zgornje Kolpe s povodnjijo? Natakajoč Pir pod Mus ob mokrih klicih med gruljenjem nas žejne prevažajo čez vodó.
Pred tremi desetletji je tedanji minister, današnji najvišji šef Doba in zavedni ribič Igor Bavčar zapisal v tedaj še neoporečnem Delu: »Kolpa je kanal med dvema asfaltiranima cestama!« Spotoma so meliorirani kanali postali še kolpski pritoki na tamkajšnjem kraškem terenu: lepe evropeizirane ravne vodne črte so se zdele kot paša za oči petičnim turistom Pisanega ministra, vajenim reda in discipline: Pisanček z večnim cvekom pri fiziki pač ne šteka, da skozi ožjo strugo povodenj dere pospešeno. Če je mogoče naučiti ljudi redoljubnosti, zakaj bi kaj podobnega ne mogli ponuditi še vodam ob zvrhani žlici soljene butalske pameti? Vendar: voda po urejenih ravnih kanalih pač odteka nekajkrat hitreje kot bi po naravnih vijugastih danostih. Zato neurje na mah spravi vso padlo vodo v reko: le-ta bi se sicer ure in ure onegavila po kraških podzemnih vijugah in sifonih, tako da nenadnih poplav ne bi bilo.
Da bi se izognili tragedijam, kot je bila jeseni 2022, hudourniške reke, kot je Kolpa, potrebujejo dovoznice pravokotno na svojo strugo. Pravokotno usmerjene ceste toka vode ne pospešujejo: vzrok za osilniško in kostelsko poplavo septembra 2022 tako nikakor niso podnebne spremembe kot priročni deus ex machina, temveč pohlep pocestnih graditeljev, ki za velike denarje mečejo asfalt, kamor ni treba, v pogubo domorodcev. Delajo pač karsibodi, brez vsakršne strokovne kontrole: na ekologijo se veselo požvižgajo, saj je prioriteta urno zaslužkarstvo. Zategadelj je osilniško in kostelsko prebivalstvo dandanes desetkrat manjše, kot je bilo pred ustanovitvijo Mačkovega peskovnika: nesmiselno poplavljanje bo odgnalo še tiste, ki postarani vztrajajo, ne vedoč ne kod ne kam. Tako bo slovenska južna meja na obrobju osrednje regije ostala brez prebivalstva, brez napol Uskokov, ki so iz tamkajšnjih postojank doslej pol tisočletja branili osrednjo Kranjsko z Ljubljano vred. Na hrvaški obali mejne reke Kolpe je položaj povsem enak: tu pa tam je kakšno romsko naselje sredi domala opuščenih naselbin, kot je denimo Brod na Kolpi z lepimi predvojnimi stavbami, a kmalu brez žive duše. Če znova, Bog ne daj, pridrvijo mimo divji Pturki, bodo ravbali po Gorenjskem še hitreje, kot se valijo brzice narasle Kolpe po septembrskem cunamiju. Tedaj, po toči zvoniti bo prepozno.
Cestarjem kaže poslušati domorodce …
Drži vodu, dok majstori ne odu. Pravokotnica na Kolpo zavije pred Kaptolom slavnega golobovega brigadirja Toneta Krkoviča proti Suhorju: po tej cesti bo imel župan brigadirjev, nekdanji sotrpin, še bliže na svojo podstensko domačijo. Druga dovoznica k ubogi Kolpi z Banje Loke in Novih Sel pelje na Stružnico in Rake. Tudi ona do Trga zna voziti proti nič hudega sluteči Kolpi, malce strmo, a vendarle …
Dodatna rešitev so jezovi; le-ti so svoj čas služili mlinarjem in žagarjem, da so mleli in žagali za bogate Kočevarje ut okoliških planot. Predvsem pa so zmanjševali hitrost vode in z globino omogočali mirnejše bivanje ribam. Kaže jih obnoviti, saj branijo poplave: povodenj se ob jezu ustavlja in poplavlja dolge ure, namesto da bi v minutah odplavila bregove. Ne kaže pa jezov postavljati tako po telebansko, da z buldožerji nagrmadimo metrske skale in upamo, da jih voda ne bo odnesla. Voda je močnejša: resonančno buta ob oviro in vsako prej ali slej podre kot peresce Butalcem navkljub. Skala je v vodi lažja zavoljo vzgona, tako kot ti med plavanjem: zato postane lahek plen brzic. Kamne kaže zlagati tako, kot so to znali stari mojstri: mednje se postavijo hlodi iz tistih vrst lesa, ki dolgo zdržijo v vodi. Hlodi potem vežejo skalo ob skalo in zdržijo velike pritiske povodnji. Po vsaki pomladanski ali jesenski poplavi je treba dobro plačati domačine, da bodo pregledali jezove in popravili manjše nevšečne razpoke: pa bo koza sita in volk cel. Nedomiselno visoke škarpe ne odtehtajo starih mojstrovin: škarpa na kranjski strani sili povodenj Hrvatom, ti postavijo še višjo škarpo … nato obe strani gledata poplavo zagozdenega hudournika kot tele v nova vrata. Tako sta nastradali obe polovici Kuželja v jesenski povodnji reke Kolpe. Visoka škarpa je prav toliko učinkovita kot bodeča begunska žica: pribežniki, tihotapci mamil Primi-Noža in povodenj vedno najdejo pot skozi. Obnovljeni jezovi bodo sicer malce jezili raftarje in kanuiste, a bodo že potrpeli tisto mokro plezanje čez plitvine.
Cestarjem kaže poslušati domorodce. Pri čolnišču za Faro Kolpa poplavlja: ker so asfaltirali za en pedenj prenizko, je morala nevesta šolskega Igorja marsikdaj odplavati nazaj v vas skupaj s sinčkom Izidorjem, saj avto ni hotel do predgrajske šole. Čolnišče je dobilo ime po prifarskih nevestah, omoženih v Belo na hrvaški strani reke: tam so privezovale svoje lesene »kajake«, ko so hodile na obisk k Prifarkam ali pač k maši. Ime je ostalo, modrost krotitve hudourne reke pa je odplavala za Karlovac … Kupa iše teče: ob tem pa se čudi človeški nespameti in se občasno tudi malce nasmehne med bučanjem svojih valov.
Kdo kriv je poplavljanja hiš ob Kolpi?
Podjetjem, ki zidajo škarpe in ceste, ki se poonegavijo med prvimi večjimi poplavami, je treba odvzeti že izplačane državne donacije in javno izpostaviti njihovo nekompetentnost na klasičnih in spletnih slovenskih portalih. Državna pomoč je pravzaprav blažev žegen: oni nepridipravi, ki so za debele denarje postavili zavožene ceste, škarpe in podobno šarasto infrastrukturo, naj denar pač vrnejo domačinom, ki imajo 40 km do najbližje trgovine, banke ali pošte zavoljo onegavljenja teh prečudnih mojstrov. Le tako bo zavladalo znanje z izkušnjami vred: v strugo dolin zgornje Kolpe smejo posegati le domači inženirji, ki se na to zadevo spoznajo. Tako je nakladal že Einstein: »Samo dve stvari sta neskončni, vesolje in pohlepna človeška neumnost, a o vesolju nisem povsem prepričan!« Poplavljanje Kolpe je očiten sad nečloveškega pohlepa in kratkovidnosti. Kriv pa je slej ko prej … mraz, ki nas čaka brez nafte in plina, potem ko se je iz melaminske eksplozije vlil plaz kemikalij po kraškem terenu vse do uboge Kolpe. Nikola Sandič je bil glasen kot predsednik sindikata, medtem ko so mu ob pisarni pretakali epiklorhidrin. Slabe varnostne razmere v kemični tovarni so odmev še slabših ob Kolpi, od koder se večina delavcev vozi delat ravno v Melaplin. Seveda je bil tudi pokojni ponesrečeni Nikolov sodelavec Kostelec doma ob Zgornji Kolpi: šefi pač kažejo s prstom nanj, saj se ne brani več. V poplavljenih hišah s posestmi vred ob Kolpi in v eksplodiranem Melaplinu je kriv pomanjkljiv varnostni protokol: zavozila sta ignoranca in napuh Goliobovih vodilnih, ki so jim sindikalni pozivi k dodatnim varnostnim ukrepom deveta briga. Za nameček napak Nataka Pir pod Mus s svojim kratkovidnim levičarstvom: zato se jima je zahotelo oblasti RTV, kjer je jara gospa svoj čas že Natakala Pir Muzam. Ko iz te moke ne bo kruha, si skupaj z Bidnom in Putinom prizadevata preseči vrhunske dosežke Hišnikovega Mačka pod Macesnovo gorico.
BrBr stiska zima,
Goliob jo štima,
vedno bolj trese mraz,
manjka nam plina plaz.
Tak nagli je ukaz:
Tičistan gre v poraz,
zavoženi premaz,
Goliob stavkokaz
na RTV snema obraz.
Pir pod Mus Nataka
pravšnja ruska spaka,
čepi tam v Putinovi dači
Slovencu zadnjo srajco slači!
Nataka Pir in se Muza,
zadnji groš Kranjcu scuza!
dr. Stanislav Južnič, raziskovalec na Univerzi Oklahoma, ZDA
