Po medijskem priznanju favorita med predsedniškimi kandidati Mihe Kordiša, da se ukvarja tudi s kmetovanjem in na kakšen način deluje njegovo posestvo, smo tovariša Miho tudi sami poklicali na telefon.
Res pa je, da smo ga dobili šele v sedmem poskusu, saj je zaradi predvolilnih ter parlamentarnih aktivnosti zelo aktiven.
Mravljišče: »Halo, je tu tovariš Miha?«
Kordiš: »Pri telefonu, ja, ampak Kordiš, ne Miha Marinko.«
M: »Razumem, tovariš Kordiš, saj vemo, da vi ne kradete kure.«
K: »Ja, to pa res ne. Kot pravi Adi Smolar: ne šraufe, je tovarne treba krast. Povejte hitro, mudi se mi, pa roka me boli…«
M: »Od česa to, tovariš Kordiš?«
K: »Ker držim stisnjeno roko v pest in ker ves čas pošteno delam. In to fizično, se razume.«
M: »Res? Kje pa delate? Mar niste poslanec?«
K: »Če sem posranec, to še ne pomeni, da popravljam streho na zgradbi državnega zbora. Delam pa na svoji kmetiji.«
M: »Res, toliko časa imate?«
K: »Če sem čisto iskren, imam tam svoje namestnike, ki delajo zame. Sem pošten socialistični kulak, tako da ste lahko brez skrbi.«
M: »Kako pa plačate svoje delavce?«
K: »Vsakemu za en delovni dan pripada ena pest fižola na dan.«
M: »Tovariš Kordiš, se vam ne zdi to izkoriščanje? Pest fižola je zelo malo. Še Che Guevara ne bi bil s tem zadovoljen.«
K: »Gospodje tovariši z Mravljišča, vam nekaj povem: ena pest fižola je veliko več, kot si mislite. Fižol povzroča vetrove, kot veste. To je stranski produkt sicer zelo hranljivega živila. Ne samo, da je to zdravo in da s tem prihranimo na zdravstvu. S tem je mogoče zagotoviti tudi ogrevanje v mrzlih dneh. Saj veste, da je kriza z energenti…«
M: »Torej ena pest fižola lahko segreje en radiator?«
K: »Tudi lahko, če hočete. Zakaj pa mislite, da sem poziral poleg radiatorja?«
M: »Pa ste že kdaj dobili na obisk inšpekcijo z ministrstva za delo?«
K: »Odkar ministrstvo vodi moj strankarski tovariš Luka, še ne. Imamo pa vsak dan za delavce brezplačno predstavo, performans z našo razgaljeno kulturno ministrico Astrid in našim strokovnim sodelavcem Dušanom. Saj ste sami omenili radiatorje, mar ne?«
M: »Drži. Ali mesa nikoli ne jeste?«
K: »Delavci ne, ker se morajo navaditi na vegansko prehranjevanje. Mi, socialistični kulaki, pa jemo odojka, to nam rihta tovariš Dušan Smodej.«
M: »Tovariš Kordiš, če boste izvoljeni za predsednika republike, boste še kmetovali?«
K: »Še. In to vedno bolj. Nacionalizirali bomo ostale njive. V Sloveniji pa bomo začeli uvajati nasade banan. Vendar bomo morali razmisliti o njihovi genski spremembi. Z rumene na rdečo.«
M: »Zakaj pa to?«
K: »Ker rumena barva preveč spominja na naše razredne sovražnike iz SDS. To je barva kapitalistov in klerofašistov.«
M: »Klerofašistov tudi? Sem mislil, da so oni črni…«
K: »Saj so. Vidite, da so vsi skupaj eni močeradi. Zdajle jeseni jih je sploh povsod polno…«
M: »Ste se pri kmetovanju kaj zgledovali po Gregorju Golobiču?«
K: »Ne. Gregor Golobič je kmetozof. Mi ne kmetozofiramo, mi delamo. Smo delovno ljudstvo.«
M: »Boste svoje posestvo tudi pustili nacionalizirati?«
K: »Zagotovo, saj bo še naprej ostalo moje.«
M: »Jaz imam tudi eno njivico. Pa mi ne boste še tiste vzeli?«
K: »Kar je tvoje, je moje, kar pa je moje, te pa nič ne briga, kapiš!?«
(pogovor je bil prekinjen)
Pogovarjal se je Marinko Mihič Kordič
